Vprašanje
živjo,
imam socialno fobijo, to zagotovo, ker nimam več
želje po druženju, nimam želje po spoznavanju novih
ljudi. vse kar si želim, je domači mir. počivam in
uživam doma, brez skrbi, da se moram s kom dobiti.
vendar vem da z drugega vpogleda zgleda zares
nennormalno, da najstnica 17-letna gimnazijka
ostaja in se skriva doma,in s tem nima nobenih
problemov. a je čudno, da se ne družim,da ne hodm
ven, tko k usi drugi? še bolj čudno in to se sigurno
sprašuje moja mama pa tut oči že pomoje zakaj ni
nobenih prijateljev.nekaj prijateljic imam, s katerimi
se tudi vidiim zelo redko. danes me je mama vprašala
če grem kam ven. odgovorila sem da ne. nato sem jo
vprašala , kaj je to kj čudnga če sm doma. ona je
rekla da njej ni, samo da mogoče pa je zame malo
čudno. seveda me je na en način mal przadel. je pa
res da mami niti oči ne vesta za mojo motnjo. in jima
tut nočem povedat, ker me je sram.
povejte mi, kaj nj v taki situaciji naredim?do šole je
samo še 20 dni. rada bi se spremenila. no v bisvtu se
nujno moram spremenit, če bi v življenju rada
naredila kaj iz sebe. naslednje leto bom 18 let.
moram postat bolj samostojna. še nekaj, tudi to mi
je sramotno, ampak še nikoli nisem imela fanta.
kaj mi predlagate?ali naj pridem k vam?koliko pa
sploh stanejo vaše terapije?koliko časa traja ena?ali
vi smo predlagate zdravila, ali tudi poslušate
paciente?
se vam zahvaljujem,pa nujno rabim pomoč
lp
nb
Odgovor
Spoštovani!
Med anksioznimi motnjami je socialna fobija najpogosteje zastopana.
Gre za tesnobnost,ki je povzročena s situacijami izpostavljanja ocenjevanju drugih ljudi ali momenti,kjer se od socialno-fobičnega pričakuje ,da bo izpeljal kakšno aktivnost.
Pogost je strah pred hranjenjem v restavraciji,nadzorovanjem med delom,uporabo javnih sanitarij..
Obstajajo pa tudi primeri strahu,ki ni zgolj omejen na zgoraj navedene situacije temveč je razširjen na vsako socialno izkušnjo, ki vključuje ocenjevanje in opažanje s strani drugih ljudi.
Motnja se navadno pojavi nekje v kasnem otroštvu ali puberteti se nadaljuje skozi mladostništvo in zgodnjo odraslost nato izzveni ali vsaj občutno oslabi.
Nisem ravno prepričana,da gre pri vas za to obliko fobije.Po vašem opisu bi bilo verjetneje,da je depresivna simptomatika tista,ki povzroča umik iz socialnih interakcij v osamo zaradi izgube splošnega interesa za druženje in zmanjšane energetske opremljenosti ob upadlem splošnem interesu za aktivnosti,ki so vam včasih predstavljale vir zadovoljstva in izpolnitev.
Psihiater- psihoterapevt lahko zdravi pacienta tako z medikamentoznimi psihofarmakološkimi metodami kot tudi z različnimi tehnikami psihoterapevtskih pristopov: kognitivno-vedenjska terapija,psihodinamska psihoterapija,suportivni razgovori,psihoanalitično usmerjena psihoterapija.Vsekakor je najpomembnejši del psihiatrovega dela poslušanje avtoanamnestično iznešenih podatkov ,kjer nas zanima vse od razvojnega dogajanja,otroških bolezni,zdravil,ki jih pacient trenutno jemlje,morebitnih alergij,dosedanjih obolenj,morebitnih poškodb ali operacij,socialne anamneze,aktualne pritožbe do vsake podrobnosti,ki bi lahko imela kakršnikoli vpliv ali povezavo s trenutnim psihičnim odklonom.
Terapije so pri brezplačne za uporabnike psihiatričnih storitev,stroške krije vaše zavarovanje.
Razmislite in ugotovite kaj konkretno je vaš problem:strah in nelagodje pred ljudmi ali pomanjkanje interesa za druženje,srečno.
Preberi še
Asist. Jasna Kordić Lašič, dr. med.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV