Pozdravljeni! Star sem 29 let. Imam 3 leta starega otroka in enega ki je še na poti. Z možem že nekaj časa nikakor ne najdeva skupnih ciljev oz. jih najdeva pa se le ti ponovno razblinijo. Moj mož je diabetik in menim da del najinih problemov izvira prav iz njegove bolezni oz. njegovega spemenljivega stanja. Vse se je začelo, po tem ko se nama je rodil prvi otrok. Ko sem nevede bila v poporodni krizi in zelo na koncu z živci zaradi tašče, ki mi nikakor in nikakor ni dala miru. Kar naprej je bila v najinem stanovanju, v kopalnici, spalnici in podobno. Živimo v isti hiši, midva pa imava svoje stanovanje. Takrat naj bi čustveno odbila svojega moža, kar še zdaleč ni bil moj namen. Res pa je da sem ga opozarjala na njegovo mamo, vendar kaj dosti v tej smeri ni naredil, saj doma zelo zelo malo komunicirajo. Ker so se razmere lansko leto zelo zaostrile, sva z otrokom odšla za 3 mesece in pol živet k mojim staršem. Ves ta čas sem se trudila vse narediti za družino in moža, da zakon ne bi propadel. Mož namreč ni vedel kaj pravzaprav čuti do mene. Po tem obdobju smo ponovno skupaj zaživeli in si zastavili skupne cilje. Tako sva si želela tudi drugega otroka, ki ga sedaj tudi pričakujeva. Ravno tako sva si oba želela "na svoje" in sva intenzivno iskala hišico, saj je to želja naju obeh. Celo vse je bilo zmenjeno, da jo kupiva, nato pa kar naenkrat mož spet ne ve, kaj čuti. Občasno naredi sicer bolj kot ne za moj okus neobičajne stvari, kot je pošiljanje sms sporočil s "kvazi" prijateljicami, ali pa se spusti na nivo heca, ki presega meje poročenega moškega, česar se sicer sam zaveda in priznava da je narobe. Sedaj pa kar naenkrat bum in spet ne ve kaj čuti. Sicer si je vzel nekaj časa za premišljevanje, sam odšel za vikend neznano kam, da vse dobro premisli. Sedaj pa ponovno ne ve kaj čuti oz. do mene čuti da me ima "še malo rad". Svetovala sem mu da poišče pomoč tudi pri zdravniku in da ga obiščeva skupaj, pa ne pokaže nobenega interesa. Ker sem psihično zelo na koncu, skrbi me za oba otroka, sem se odselila k svojim staršem. V upanju da mi lahko svetujete kaj naj še storim, da zakon ne bi propadel, se obračam na vas in se vam obenem tudi zahvaljujem.