Pozdravljeni! Sem 19-letno dekle, ki ima kar precej težav. Od svojega četrtega leta dalje, me je dedek 10 let spolno zlorabljal. Imam 3leta starejšega brata in 8let mlajšo sestro. Nihče v družini, tudi v širšem sorodstvu ali od prednikov, ni bil duševni bolnik. Kot otrok sem bila vedno ubogljiva in ustrežljiva, z menoj ni bilo nikoli nobenih težav. V šoli sem bila odličnjakinja, nikoli nisem bila bolna. Če me je kdaj bolela glava ali sem se slabo počutila, sem to prikrivala, ker nisem želela razočarati staršev. Starša sta srečno poročena in veljamo za popolno družino. Vendar pa, odkar pomnim, igram... Vsaj tako čutim. Ko se mi je dogajala zloraba, sem večkrat želela komu povedati ali namigniti, a sem vselej naletela na: " Ah, ne nakladaj!" oz. od sošolk: "Se šališ?" in tako sem mu začenjala verjeti, da se o tem res ne govori in da to vsi počnejo... S tem sem živela 10 let... Bila sem razdvojena: "igrice" so se mi gnusile, bala sem se jih, hkrati pa sem verjela, da to vsi počnejo in da s tem ni nič narobe... V mojem otroštvu nekje do 10 leta pa je moj oče veliko pil. Veliko se spominjam groznih trenutkov, ko se mi je mama potožila, kaj bo, ko se vrne... Smilila se mi je in bila sem na njeni strani. Ko se je oče vrnil sem bila jezna nanj in sem zagovarjala mami, takrat pa je ona stopila na očetovo stran in me žalila skupaj z njim. Kadar sem odšla na počitnice, k starim staršem po materini strani, mi je babica govorila, kako je oče grozen in me ščuvala proti mojim, kadar sem bila pri starih starših po očetovi strani, me je dedek zlorabljal. Po mamini strani so bili verni in sem hodila k verouku, po očetovi pa ne in sem morala skrivati, da sem verna. Doma mora biti zmeraj vse v redu, drugače je vse narobe. Vse je bilo "v redu" ( ni bilo težav z mano ) do mojega 13.leta... Takrat sem po 9ih letih zlorabe, sedela v svoji sobi in razmišljala. Nato se mi je razsvetlilo. Ves čas mi govori, da je na meni toliko za prijeti... Torej se bodo igrice končale, če shujšam... in začelo se je... po slabem letu, sem že imela 38kg pri velikosti 173cm. V šoli so opazili in me spraševali kaj je narobe... prvič sem povedala razredničarki za dogajanje. Vztrajala je, da povem staršem. To je bilo zame peklensko obdobje. Vendar sem se opogumila in povedala mami. Zatrla me je, da naj si ne zmišljujem in da bi oni že opazili, če bi bilo kaj narobe. Povedala je očetu. Skupaj sta se "spravila name", da sem psihopat in lažnivka, da sta že ob rojstvu vedela, da jima bom "kri pila". V šoli sem večkrat omedlela in vselej so klicali starše. Doma sta mi zagrozila, da če ju še kdo pokliče, grem v poboljševalni dom. Ni bilo bolje, zaradi shiranosti so me odpeljali na otroški psihatrični oddelek. Po mesecih okrevanja sem se vrnila v šolo. Anoreksija se je ponovila in ponovno sem bila hospitalizirana. Ob prihodu v prvi letnik gimnazije, pa sem se odločila, da na novo zaživim. Po zaslišanju, je dedek dobil prepoved približevanja. Tako so se "igrice" končale. V gimnaziji na sistematskem pregledu, so nas stehtali in tehtnica je pokazala 56kg. Ustrašila sem se, da sem izgubila kontrolo in zopet začela hujšati. Konec 2.letnika je umrla babica, njegova soproga, za rakom. Obtožili so me, da zaradi mene, ker sem družino spravila ob slab glas. Prisilili so me, da grem na pogreb. Tam je bil ON. Mižikal mi je in vsi spomini so zopet privreli na dan. Stanje se mi je tako poslabšalo, da so me zopet odpeljali k psihiatrinji. 2leti namreč nisem hodila več k nobenemu. Psihiatrinja mi je predpisala Asentra 150mg. Ker ni bilo bolje, predvsem anoreksija, me je poslala na adolescentno psihiatrijo. Zdravila sem se pol leta. V aprilu sem se vrnila v šolo popolnoma brez ocen in naredila letnik v dveh mesecih s pravdobrim uspehom. Vendar se mi je začelo dogajati nekaj čudnega: podoživljala sem sebe kot majhno punčko in "igrice" z njim. Z menoj je bilo vedno slabše, nisem spala, bolela me je glava, bila sem tudi odvisna od odvajal, ki sem jih začela konzumirati kasneje, v 3.letu anoreksije. Spet sem bila sprejeta na oddelek adolescentne psihiatrije. Jedla sem več pomirjeval kot so mi jih predpisali in se "zadevala"... odpustili so me z oddelka, ker so me odkrili pri tem. Doma sem bila kakšen mesec sama, s svojim papagajčkom, ki mi je bil edini zaupnik. Nisem govorila, pozabila sem jesti, vse bolj se mi je začelo "mešati" - dedek je prihajal v mojo sobo, slišala sem njegov smeh, ... pekel. Septembra sem se veselila šole, da bom zopet redno pri pouku, da se bom zamotila s sošolkami, ... vendar so me vsi zapustili, med urami sem zaspala ali hodila na wc, ker sem dan prej zaužila 10 odvajal. Dedija sem videla v učiteljih, zdelo se mi je, da so vsi dogovorjeni z njim. Kmalu sem zaradi fizične oslabelosti morala v klinični center na infuzijo. Psihiatrinja mi je prepovedala v šolo, dokler se ne bi zredila. Moji so dobili 24urni nadzor. Bilo mi je pretesno in sem pobegnila. Ko sem se vrnila, mi je psihiatrinja dala ultimat - ko se boš pripravljena zrediti, pridi. Seveda sem bila preslaba, da bi bila zmožna take odločitve. Jemala naj bi Zyprexo, vendar mi ni pomagala. Tako sem bila doma, brez strokovne pomoči in dnevi so minevali. Konec decembra mi je prekipelo. Popila sem 70tablet, vendar so me hitro odkrili in odpeljali na črpanje. Starši so mi ves čas bolezni govorili, da sem zmešana, da jim to zanalašč delam, da sem zlobna, da se delam, ipd. Bilo mi je hudo. Po črpanju želodca so me odpeljali na zaprti oddelek v Polje. Po 2eh dneh so me odpustili, ker so se starši zmenili, da prevzamejo odgovornost. Umrl mi je papagajček in teden dni kasneje sem zaužila 105tablet. Našli so me nezavestno, bila sem v komi. Od takrat imam zelo slab spomin. Spet so me odpeljali na adolescentno psihiatrijo, vendar sem zdravljenje zavrnila. Kasneje sem se zopet zdravila v kliničnem centru, zaradi zlorabe diuretikov. En dan po mojem rojstnem dnevu, pa so me odpeljali v Polje. 1teden na zaprtem oddelku in 2meseca na odprtem. Dobila sem diagnozo globje mejna motena strukturirana osebnost. Veliko zdravil so mi zamenjali, nakoncu pa je obveljalo nekaj, kar imam še zdaj: 3x na dan 3 Moditene po 2.5mg, 3x na dan Akineton, 3x na dan Prazine in Euthyrox, ker imam hipotirozo. Tam so mi ozdravili "dedka" - nisem ga več videla ali slišala. Zredila sem se 20 kg in zdaj težav s hrano nimam več. Tudi odvajala opuščam. Vendar pa sem se v šolo "vrnila" junija in nisem imela nobenega predmeta opravljenega. "padla" sem letnik. Dodelili so mi status bolnika s posebnimi potrebami, ki mi omogoča individualne ure in podaljšan čas na maturi. Letos tako z zamudo opravljam 4.letnik. Uspeh pa se mi je poslabšal tako, da bom letos prvič dobra. Vse to me teži in obremenjuje. Ne razumem kaj točno je z mano. Psihiatrinjo večkrat vprašam, pa vselej reče, da naj jemljem zdravila in se ne obremenjujem z diagnozo. Rada bi vedela, kaj mi je, sem zmešana? Sem psihopat? - Tako mi je že nekaj ljudi reklo, da sem. Sploh pa mi očitajo, da nisem sposobna empatije in čustvovanja. Res nevem zakaj, ampak nikoli se ne morem zares zjokati ali zares nasmejati. Smejem se npr. ko gledam "filmček o splavu", ko vidim razkosanega dojenčka. V smeh sem izbruhnila tudi na pogrebu, ko so vsi jokali. To me zelo mori, ker potem ljudje mislijo, da sem nora. V resnici mi je grozno in hudo, in nevem zakaj me napade smeh... Tudi veliko prijateljev sem izgubila, očitajo mi, "kakšna sem bila takrat"... jaz pa se večino mojih dejanj ne spomnim. Veliko sem prebrala o psihatriji, veliko se piše o shizofreniji, o depresiji, o motnjah hranjenja, nikjer pa o moteni osebnosti. In za veliko bolezni trdijo, da gre za bolno duševnost, napake v možganih, zato me zanima, kako je s tem pri moteni osebnosti? Kaj sploh je z mano? Zakaj moram jemati ta zdravila? Je pri meni tudi kakšna napaka v možganih ali se mi je preprosto "zmešalo" od vsega igranja in pretvarjanja, da bi ustregla posamezniku, skozi moje življenje? Bom kdaj sposobna izrazit prava čustva? V resnici večkrat sploh ničesar ne čutim. Ali ne znam opisat, kako se počutim... In ko sem si zmanjšala zdravila, se mi je dedi spet pojavil. Žalostna sem, ker primerjam življenje prej in zdaj. Veliko lažje bi bilo, če ne bi povedala za zlorabo, v moji družini. Tako pa me ves čas obsojajo in razlagajo drugim, da sta onadva sposobna starša, jaz pa imam "bujno domišljijo". Očitita mi poslabšanje v šoli, češ, ti kar pojdi v bolnico, boš ti čistilka, iz tebe ne bo nič. Tako jima še zmeraj ne morem povedati, kaj čutim, kaj je narobe in skrivam vse skupaj pod nasmeškom. In prepovedala sta mi druženje z eno prijateljico, ker trdita, da je ona kriva za mojo bolezen. V resnici pa je bila ves čas ob meni in me ni zapustila, kot vsi ostali. In zato se moram naskrivaj družiti z njo, doma pa lagati, da počnem kaj drugega. Tako zopet igram. Počasi me to ubija. Ne zmorem več. Rada bi razumela. Rada bi nekoga, ki bi mi pojasnil, kaj se z mano dogaja, ki bi si vzel čas zame, ker psihiatrinja me po enem mesecu vpraša le, če jem zdravila. Za ostala vprašanja pa ostajam brez odgovorov. Že vnaprej hvala za pojasnilo, kaj mi sploh je, kaj je narobe, kaj bi morala narediti drugače... Hvala.