Smo štiričlanska družina že čisto na robu, v bistvu ne vem več kaj naj naredimo. Sestra stara 21. let , študentka tretjega letnika mikrobilogije, vedno pridna nasmejana. Zdaj pa že skoraj leto in pol ne ve kaj bi rada ( nebi rada delala kot mikrobiologinja, ker se boji), kaj druga pa tudi ne ve kaj bi, ne ve kaj jo veseli, ne vidi smisla v življenju, vsak teden, vsaj med predavanji se joče, pravi, da jo je strah vaj, čeprav ne ve zakaj.Na začetku nam sploh ni ničesar povedala, potem pa kar naenkrat ni več zdržala in ni jedla-bila je pri splošni zdravnici - ta ji je baje rekla, da ima psihične težave, nam do danes tega ni povedala, zdravnica pa tudi ni nič ukrenila. Tako jo tolažimo vedno ko pride tista kriza, ko kar ne more nehat jokat. Sama ne ve kakšne probleme ima, pravi, da so to psihične težave, da jih ne more rešit, nam pa jih tudi ne zaupa ali pa ne zna povedat kaj jo teži - ve pa da smo ji vedno vsi na voljo, da se lahko pogovarja, zjoče al karkoli želi.Res pa je da jo je takrat pred letom in pol, ko naj bi se začele te težave ( sami izračunali ), zapustil fant, za katerega je mislila, da jo ima res rad, ker je trajalo kar nakaj let pteden jo ja osvojil. Ona trdi, da to ni povezano,ampak vsi vemo, da take reči pustijo posledice. Poleg tega pa ima ginekološke probleme (izrastka na vagini, še sam ginekolog ne ve kaj bi to bilo- verjetno bo jih morala ostraniti). Ne vem če sem napisala kaj logičnega,če se bodalo razbrat kakšna logočna motnja, bolezen,... Sama ve da si ne more pomagat, drugo pomoč pa nekako odklanja, saj smo ji že predlegali, da bi ji dogovorili sestanek pri specialistih, šli z njo, seveda brez njenega privolenja ni mogoče ničesar izpeljati. Pišem vam če bi mi lahko svetovali vsak kakšna pomoč bi bila najprimernejša, kje naj začnemo, ... Družina nima finančnih težav, nobenega alkoholizma, nasilja ali karkoli kar bi lahko pripeljalo do tega se mi zdi. Njena sestra