Spoštovani, Dvojna vzgoja seveda otroku daje nejasna, begajoča sporočila. Otrok se rodi z načelom ugodja, kar pomeni, da skuša svoje potrebe in želje zadovoljiti takoj in ne glede na posledice. Skozi proces zorenja se v odnosu s pomembnimi odraslimi pri otroku oblikuje načelo realnosti, ki pomeni, da zadovoljevanje svojih potreb zmore ODLOŽITI na ustreznejši kraj, čas in poiskati ustrezen način. Obenem se ob soočanju z realnostjo uči, da obstajajo (zunanje) meje (zunanje) zahteve, ki jih moramo upoštevati. Te meje (če seveda niso pretrde in nerealne) sčasoma ponotranji kot svoje lastne. Ljubezen brez omejitev ni ljubezen, temveč je razvajanje. Posledica razvajanja pa je trdo trčenje ob realnost zunanjega sveta, v katerem seveda ne moremo dobiti vsega, kar si v nekem trenutku zaželimo. Razvajanje je ponavadi namenjeno »kupovanju« naklonjenosti (ohranjanju otrokove odvisnosti) , torej je odnos med odraslimi in otroci namenjen temu, da zadovoljuje potrebe odraslih in ne otrokove razvojne potrebe. Po drugi strani pa preveliko omejevanje, pretrde meje (na kar lahko tudi kažejo »prepovedani seznami«) tudi niso odraz ljubezni, saj spet služijo roditelju in njegovemu dokazovanju, da so pravilne edino njegove vrednote in s tem spet ne vzpodbuja otrokove samostojnosti. Rezultat tega je seveda dvojna vzgoja, saj oboji sledijo predvsem temu, kar najbolj ustreza njim, ne pa otroku. Ljubezen roditeljev pa bi morala biti usmerjena na to, kaj je dobro za otroka in za njegov osebnostni, kognitivni in čustveni razvoj. Najprej se skušajta vidva z otrokovim očetom kot ODRASLI OSEBI pogovoriti, na kakšen način lahko vsaj do neke mere uskladita, kako bosta ravnala s sinom. Namesto da stojita vsak na svojem bregu (in si preko ravnanja z otrokom dokazujeta, kdo ima prav), skušajta dogovoriti VSAJ MINIMALNA SKUPNA PRAVILA, ki so v dobro sina. O ostalih mejah in zahtevah pa vsak roditelj samostojno odloča po lastni presoji (najbolj po dogovoru s sinom), vanje se drugi ne vtika in jih ne nadzoruje! Sinu nato skupaj razložita, katera so ta skupna pravila in tudi, da so ostala pravila različna pri enem ali drugem. Tako bo sin dobil realno sporočilo, da se je potrebno različnim okoliščinam različno prilagajati. Če pa vidva kot odrasla roditelja ne bosta prevzela odgovornosti za vzgojo in sporočila, ki mu jih s tem dajeta, bo posledice nosil sin – vse bolj bo zbegan, negotov in vse bolj jezen na oba, ki ga s svojim ravnanjem silita, da izbira, kdo ima prav in kdo ravna »zgrešeno«! Namesto da vaju skrbi, koga bo imel raje (otrok ima rad oba!), se raje skupaj vprašajta, kakšna kaj mu sporočata z vajinim ravnanjem, ko si, namesto da bi upoštevala njegove občutke ob ločitvi, dokazujeta, kdo ima bolj prav … Katere vrednote so bolj ustrezne, je namreč precej relativno in odvisno od okoliščin. Pretirano omejevanje ima namreč enake posledice kot pomanjkanje razumnih meja. Raziskave namreč tudi kažejo, da so čustveno stabilnim, zrelim osebam enako pomembni (uravnoteženi) obe vrsti vrednot, tiste, ki so povezane z odgovornostjo, spoštovanjem dolžnosti itd. in tiste, ki so povezane z uživanjem življenja. Pazite nase,