Pozdravljeni! Naj vas najprej potolažim, da se srečujete z običajnimi težavami dvoletnikov. Vaš sin gre čez normalno razvojno obdobje in njegove reakcije so povsem zdrave. V tem obdobju se malčki začno osamosvajati, postajajo vse bolj samoiniciativni, raziskujejo svet okoli sebe in poskušajo uveljavljati svojo voljo. Seveda to odkrivanje vsega novega običajno pomeni tudi kar nekaj ovir, frudtracij, s katerimi se morajo spopasti. In odzivanja na te frustracije se šele učijo in pogosto to pomeni intenzivne, pretirane reakcije. Konkretno to pomeni, da se mečejo ob tla, mečejo stvari na tla, koga udarijo ipd. Hkrati pa v tem obdobju še vedno potrebujejo bližino staršev (pogosto je to mama) in vedno znova preverjajo, ali "je mama še vedno tam, kjer jo je pustil". Določena mera frustracij (neprijetnih izkušenj) je za zdrav razvoj nujno potrebna. Otroka to krepi in doprinaša k zdravemu razvoju osebnosti. Seveda znajo biti situacije v tem obdobju za starše precej naporne. Ampak tudi starši se v takšnih situacijah učimo in vsakič smo malce bolj opremljeni za spoprijemanje z naslednjo takšno situacijo. Ko boste dobili novega člana družine, bo vaš sin lahko imel krizo. V takšni ali drugačni obliki se pri večini otrok pojavi, ko dobijo sorojence. Po določenem času tudi ta kriza mine. Pomembno je, da otroku, ki je dobil bratca ali sestrico, zavestno namenjate več časa in pozornosti, sploh na začetku, ko prinesete novega družinskega člana domov. Takrat se lahko v času, ko novorojenček spi, posvečate predvsem sinu in mu tako zagotavljate občutek varnosti. Prav tako ga lahko vključite v priprave na prihod novega družinskega člana - da vam pomaga pri pripravi stvari za dojenčka ipd. Tako bo imel občutek, da je tudi sam del dogajanja. Srečno!