Spoštovani, poskusila bom opisati na kratko. Imam 25 let, končujem študij, ne živim doma, imam precej zanimivih stvari za početi, imam vredu življenje itd... Gre za to, da sama (in moje prijateljice) opažam, da precej niham v razpoloženju (na dan ali dva, enkrat sem zadovoljna z življenjem in energična, drugič se mi zdi vse prazno). Poleg tega se zadnje čase počutim vedno bolj osamljeno in žalostno, zaradi česar posegam preveč po hrani in včasih tudi bruham (zredila sem se za 10 kg). Menstruacije nisem imela 7 mesecev, zdaj sem jo dobila z pomočjo horm. tablet. Že dolgo imam probleme s spominom, zdaj pa se to stopnjuje...večinoma pozabim kar se je dogajalo predvčerajšnjim. Težko se skoncentriram. Niham med življenjskimi odločitvami, enkrat mi je super, kjer sem, enkrat bi pustila vse in šla nazaj domov, drugič na ves glas razglašam, da grem živeti v Afriko. Včasih se zaprem za več dni. To me najbolj skrbi zaradi tega, ker moja mama trpi za težko obliko bipolarne motnje. Zaradi njene bolezni sem doživela marsikaj hudega. Prav tako pa sem imela precej travmatično otroštvo (smrt brata, ločitev staršev, selitve, menjave druž. članov, strah, prepiri, odtujenost v najožji družini). Z vsem tem se pravzaprav nikoli nisem soočila, redko sem jokala ali se komu popolnoma odprla (kot je to počela moja družina, niti se z menoj niso kaj preveč ukvarjali). Vse sem raje potlačila. To mi je pomagalo, saj se zaradi tega velikega dela otroštva ne spomnim. Mislite, da bi se morala s kom pogovoriti?