Zdravo. Saj ne vem kako bi sploh začela. Ker nisem prepričana, če sploh imam problem. Vem samo, da rabim mogoče kakšno pojasnilo ali kaj podobnega. 2 leti nazaj je moj fant stril samomor. Jaz sem bila takrat stara 18 let on pa 19. Skupaj sva bila skoraj 3 leta. To je itak bil šok za vse....za njegovo družino...za mojo družino in za vse najine skupne prijatelje. Samomor je storil zato, ker so mu doma starši veliko težili. Imeli so kmetijo in je moral veliko delat. On še je ponoči bil na njivi. En čas mu jaz tega nisem verjela in sva se tudi zaradi tega včasih sprla...ampak potem sem verjela in razumela. eden od razlogov za to kar je storil je bil ta, ker sva se veliko začela pričkat, ker mu nisem zaupala, ker mi je večkrat lagal (ampak ne glede stvari doma, ampak glede ponočevanja in glede tega). In tisti večer ko je on to storil, sem mu povedala da ga nočem več, razen čez čas, ko boma oba malo starejša in drugače razmišljala. Ampak dvomim, da bi sploh bila dolgo narazen, ker sva se imela preveč rada. In ker on ni prenes, ker sem ga jaz pustila se je on pač tako odločil, da zaključi svoje življenje. sedaj je od tega že 2 leti. Ponovno sem se vključla v družbo. Ponovno žuram, saj sem stara 21 let.Ponovno imam veliko prijateljev. Šola mi kar gre. Skoraj vse je spet vredu. Ampak ker smo vsi ljudje krvavi pod kožo, marsikdaj v družbi se kdo kaj heca na račun samomora (sploh ni z slabim namenom, ampak v tistem trenutko se človek sploh ne zaveda kaj reče) in takšnih stvari...in takrat kar ne moram normalno dihat...kar sapo mi vzame in potem moram sama sebi nekako zbistrit misli in si dat nekakšno 10 minutno terapijo, da si v glavi popravim svoje misli in vse kaj smo se pogovarjali in da izpustim ta stavek ki ga je pač ta oseba izrekla, da lahko potem dalje normalno funkcioniram v družbi. Druga stvar je, da me kar sred lepega popolnega sončnega dneva obšinejo misli, kako bi bilo, če bi še midva bila zdaj skupaj, lahko bi skupaj preživljala ta dan...lahko bi to, lahko bi ono....vse bi bilo popolno! in potem se zavem, da to pač več me mora obstajt in potem se začnem sama sebi smilit in sma sebi it na živce in se počutit ničvredno in sem čist bedna. V bistvu jaz sploh ne zgledam tak zbedirana, tako razočarna, tako prizadeta. Jaz sem punca, ki ima veliko prijateljev, ki veliko govorim, ki se veliko družim, hodim na zabave, v glavnem kažem se v luči popolnoma pozitivne osebe, ki je trda kot orehova lupina. ampak vse skupaj glede tega mojiga fanta me v prsih tišči in nikakor ne gre nikamor ta tesnoba. Imela sem tudi zdaj par mesecev nazaj eniga fanta, in ni šans, da bi se jaz lahko tako obnaša do njega kot se punca do svojiga fanta obnaša. Zato sem tudi rajši vse skup zvezo končala, kot pa da bi matretirala sebe in še njega. In sedaj me zanima, če imam jaz to problem, ali pač to tako je iz vidika psihologije, ali se da to popravit, ali bom z to tesnobo pač morala živet, ali kaj naj zaj? sploh ne vem. Fax delam, zdaj sem v 3.letniku...ful si mislim, da me čaka lepa prihodnost, ful si želim imet družino,službo, svoj doma, moža, ki mi bo stal ob strani....ampak stalno bolj se mi zdijo to samo sanje. stalno bolj se počutim slabotna, nesposobna....ampak še vedno nekako vztrajam, da se starši in moji prijatelji ne obremenjujo z mano, ker tisto leto so mi vsi zelo stali ob strani in nočem biti nikomur več v nadlogo zaradi mojih čustev.