Lep pozdrav. Sem 18 letno dekle in se obračam na Vas, z upanjem, da mi boste znali pomagati. Do sedaj sem bila zdrava, ko sem bila stara 9 let, sem bila prvič hospitalizirana v Splošni Bolnišnici Maribor, zaradi t.i. glavobolov tenzijskega tipa. Drugače pa sem bila res zdrava. Lani, meseca februarja, se mi je prvič pripetilo, da sem po 20 minutah stanja v predavalnici omedlela in se ovedla šele zunaj na klopci. Z rešilnim avtomobilom sem bila pripeljala v otroško bolnišnico, kjer sem bila ponovno hospitalizirana. Po vseh preiskavah, ki sem jih imela v roku bolnišničnih dni (eeg, ekg, odvzem krvi, ...) je vse kazalo na to, da je z menoj vse v redu. Končna diagnoza pa je bila preutrujenost in preobremenjenost zaradi šole. Še istega leta, oktobra, pa sem po osmih mesecih doživela zelo podobno situacijo. Bila sem na obisku v bolnišnici pri babici. Postalo mi je kar naenkrat vroče, čutila sem, da težko diham, da nikakor ne pride dovolj kisika v moja pljuča. Želela sem stopiti na hodnik. Ko sem hodila, pa se mi je naenkrat zameglilo pred očmi. Vse, kar sem videla, je bila megla, ki je prehajala iz sive v črno barvo in pred očmi so mi letele pikice. Približno sem vedela v kateri smeri so vrata, ki vodijo na sanitarije, zato sem z nezanesljivimi koraki stopala proti vratom. Ker pa še vedno nisem ničesar videla, sem se z glavo zaletela v vrata. Ta udarec me je za trenutek spravil k sebi, vid se mi je spet razjasnil, a le toliko, da sem prišla do školjke in se usedla nanjo. Po minuti ali dveh sedenja, sem dobila občutek, da je bolje. Počasi sem vstala in znova se mi je zameglilo pred očmi. Oprijela sem se radiatorja in umivalnika in počasi polzela proti tlom. Noge me niso več držale, nisem čutila svojega telesa. Izgubila sem orientacijo, vse pred menoj se je vrtelo, kljub temu da sem skušala imeti odprte oči, pa mi je le te vleklo v zgornje kotičke, kot se dogaja dojenčkom, ko so še majhni in očke potegnejo navzgor, proti trepalnicam. Bila sem dovolj razsodna, vedela sem približno, kaj narediti. Odprla sem pipo na umivalniku in se polila po obrazu z mrzlo vodo. To me je znova spravilo toliko k sebi, da sem odklenila vrata in poklicala očeta na pomoč. Bila sem vsa bleda. Ustnice sem imela popolnoma bele, vse kar je bilo prepoznati na mojem obrazu, so bile majhne, temne oči. Kam je izginila vsa kri, ne vem. Šele na hodniku, sem pri odprtem oknu po 5 minutah spet zajela kisik v sebe. Starša sta me takoj odpeljala domov, ves dan sem ležala, sama nisem bila sposobna hoditi, nisem imela apetita in še ves naslednji dan sem bila vsa medla, komaj sem stala na nogah in govorila. Letos, januarja, se je zgodba ponovila. Bila sem na svežem zraku, ko sem naenkrat začela skupaj lesti. Nisem mogla dihati, zajeti vase kisika, vse pred menoj je plesalo, bilo mi je slabo. Od januarja naprej, pa se mi te slabosti ponavljajo. Sicer ni prisoten tisti občutek, da bi omedlela, vendar mi kar tako postane slabo.Ta slabost traja 2 – 3 minute. Potem pa tako, kakor je prišla, tudi izgine. Naj Vam še povem, da dehidriranost ali lakota nikakor nista vzrok temu. Se opravičujem za daljši opis. Želela sem Vam čim bolje opisati svoje težave, da bi Vam bilo nekoliko lažje pri odgovarjanju. Postalo me je strah za svoje zdravje, ne vem, kaj še naj naredim, zato sem se obrnila na Vas. Bi mi lahko priporočili še kakšno preiskavo? Morda slikanje očesnega ozadja ali ... karkoli? Že vnaprej se Vam zahvaljujem in Vam želim lepo preživet dan. Mala pupa