Spoštovana, Situacija, kakršno opisujete, v obeh primerih kaže na vaše nedokončano čustveno osamosvajanje od staršev. Za tako stanje so značilni pokazatelji mešani, nasprotujoči si občutki do bližnjih: naklonjenost, občutki krivde, jeza…, ki pa nas ovirajo pri tem, da bi jasno postavljali meje in izražali svoje potrebe. Odraščanje ob gospodovalni mami, ki se ji je podrejal tudi mož, je zagotovo vplivalo na to, da ji (pa tudi vsem ostalim) težko postavljate meje. Starši, ki otrokom nenehno vsiljujejo svoje potrebe in zahteve, ne dajejo ustreznih vzpodbud za čustveno osamosvojitev. Če pa so take zahteve pospremljene še s čustvenimi pritiski (»…saj nas je rodila, vzgajala .... sedaj pa ji "moramo" to vrniti…«), da smo »nehvaležni«, če ne izpolnimo vseh pričakovanj in zahtev, se začarani krog zapre. Ne zmoremo reči ne, ker se počutimo krive. Krive pa se počutimo zato, ker nam zahteve (v vašem primeru mame) budijo jezo in upor. Ker pa so nas starši skozi odraščanje naučili, da nanje ne smemo biti jezni, ker smo sicer »slabi otroci«, to jezo obrnemo proti sebi in sami sebe kaznujemo za to jezo z občutki krivde. In to nam na koncu brani, da bi rekli NE. Zavedati se moramo, da se ljudje do nas vedejo tako, kot jim sami dovolimo. Porodilo se mi je vprašanje, kaj vas bolj jezi - ali to, da vas mati uporablja za svoje potrebe, ali to, da ji zna vaša sestra bolje postavljati meje kot vi? Kaže, da zmore vaša sestra materi jasno povedati, kaj je pripravljena in česa ni pripravljena storiti. Vi pa ste materi s tem, da ste jo sami vabili in ponujali usluge, dajali sporočilo, da ste ji na razpolago. S tem, da smo nekomu brezpogojno na razpolago, ne moremo pridobiti njegove/njene ljubezni, še manj pa spoštovanja. Zato: ne ponujajte materi uslug. Če pa vas prosi zanje, premislite, ali ste jo sploh pripravljeni narediti in ali to uslugo mati res nujno potrebuje. Najbrž bi za večino stvari, ki jih opravite zanjo ali namesto nje, zmogla sama enako dobro poskrbeti, kaj ne? Pravite pa, da se počutite krivi, če ji ne bi pomagali. Zato se na koncu odpira vprašanje, ali morda vi mamo potrebuje prav toliko, kot se vam zdi, da mama potrebuje vas. Kako bi se namreč počutili, če vas mama ne bi prosila za nobeno uslugo več, ali pa če bi od določenega trenutka dalje prosila za pomoč samo še vašo sestro? Če ne bi imeli več občutka, da je odvisna od vaše pomoči? Skratka: poskusite mami postavljati razumne meje in tudi prenesti občutek krivde, ki se vam ob tem pojavlja. Če tega ne zmorete, bi bilo najbrž smiselno poiskati pomoč strokovnjaka – psihoterapevta. Pazite nase,