Spoštovani, mož je pred 23 leti prestal možgansko krvavitev v desnem sprednjem delu možganov. Nevropsihiater mu je pred mnogimi leti (ne vem natančno, a najmanj deset let je tega) predpisal Coaxil, poleg tega jemlje še Pritor zaradi pritiska. Drugih zdravil nima, tudi nobene druge terapije ne že dolga leta. Nevropsihiater, na katerega je bil navajen, je umrl, že nekaj let ni bil pri kakšnem drugem. Nikoli ni bil vajen govoriti o svojih občutjih, tako da pravzaprav ne vem, o čem razmišlja. Zadnji dve leti se je navadil ob večerih stopiti do vaške gostilne, kjer očitno najde sogovornike po svoji meri. Sicer ni izobražen, ne bere, ni kreativen, je izrazito pesimističen, v novem okolju se ne znajde, ne mara novih jedi, navad, sprememb, težko se navaja na nove ljudi ... Vse to sem vzela v zakup. Nekaj let po bolezni sva bila pred ločitvijo, naslednjih petnajst let sem vztrajala v zakonu, nekaj zaradi otroka, nekaj zato, ker je bilo tako enostavnejše, nekaj zato, ker sva si obljubila, da bova skupaj tudi v bolezni. Zadnjega pol leta pa je nevzdržno in vedno pogosteje spet razmišljam, da moram oditi, če hočem obdržati duševno zdravje in najti nekaj miru. In zdaj vprašanje: ker je pogosteje v gostilni, pogosteje seveda tudi pije. Je možno, da so spremembe pri njem posledica dolgoletnega jemanja Coaxila v kombinaciji z vedno pogostejšim opijanjem? Koliko let se lahko Coaxil sploh jemlje (znano mi je, da ne povzroča odvisnosti, a petnajstletno jemanje najbrž pušča kakšne posledice). Mož bi najbrž moral obvezno moral obiskovati nevropsihiatra. Bi bil zanj morda primernejši psihiater? Če ne bo hotel, bi kaj pomagalo, če bi šla sama? Hvaležna bom za vsak vaš napotek.