O nemirnem ali hiperaktivnem otroku govorimo, če otrok med enako starimi vrstniki trajno izstopa z večjo količino gibanja, ki je nesmotrno in neustrezno pričakovanjem okolja glede vedenja otrok. Pri mlajših otrocih se hiperaktivnost kaže predvsem z velikimi gibalnimi aktivnostmi, kot so tekanje, plezanje, vrtenje na stolu, pri starejših otrocih pa predvsem z drobnim nemirom. Opazovalec ima vtis, da je to gibanje naključno, slabše organizirano, neusmerjeno k cilju, nesmiselno. V okoliščinah, ko se od otroka pričakuje veliko gibanja, ti otroci ne odstopajo od svojih vrstnikov. Vedenje hipreaktivnih otrok je nestanovitno, spreminja se z okoliščinami, z dnevi. Pogosto imajo težave pri vztrajanju pozornosti ali v igri; zmotijo jih zunanji dražljaji; so pozabljivi. Pogosto tudi hitreje govorijo, težko počakajo na vrsto ali prekinjajo druge. Običajno je otrokovo vedenje in delovanje boljše v dvoje z odraslim, in slabše kadar je v skupini. Ob stopnjevanju pritiska in zahtev pa se nemir stopnjuje, zaradi tega so težave izrazitejše navadno šele po vstopu v šolo. Vendar pa imajo nemirni otroci poleg težavnih lastnosti tudi veliko izrazito prijetnih in pozitivnih lastnosti. Značilne za večino teh otrok so prisrčnost, neposrednost, spontanost, razgibanost in često svojevrstne miselne rešitve. Poleg otrokovih šibkih področij, ki so moteča zanj in za njegovo prilagajanje, kot tudi za njegovo okolje, je pomembno poznati tudi njegove prednosti. Le tako mu lahko nudimo pomembno pomoč in oporo pri prepoznavanju, razumevanju ter odpravljanju njegovih šibkosti, obenem pa ojačevanju močnejših področij. Z lepimi pozdravi!