Pozdravljeni. Stara sem devetnajst let in že kakšnih pet let trpim za večjimi nihanji razpoloženja, zadnji dve leti pa je ta težava postajala čedalje hujša in se je razvila v depresijo. Več kot dve leti že jemljem različne antidepresive s precej omejenim učinkom. Depresija se mi je poslabšala do te mere, da sem nekaj mesecev nazaj morala biti hospitalizirana. Včasih sem svoje slabo počutje pripisovala predvsem slabemu odnosu s starši in širšo družino. Prihajam iz precej konzervativne družine spodnjega srednjega sloja, ki otrok nikoli ni znala pravilno vzgajati, nam je bilo pa namenjenih ogromno nesmiselnih in nasprotujočih si prepovedi osebne svobode, zaradi katere mi je bilo večinoma vzeto normalno najstniško druženje. Večino časa sem torej preživela sama v pretiranem premišljevanju o tem, kaj zamujam in analiziranju, ki mi je ostalo kot navada do danes. Prav tako je bilo kakršnokoli odstopanje od strogih meril 'spodobnosti' kaznovano s hudim verbalnim nasiljem. Starša sama po sebi nimata slabe narave in sta vse to počela v dobri veri, ker nista znala bolje. Vse to je seveda v meni vzbudilo hud odpor in naš odnos je bil/je večino mojega najstniškega obdobja popolnoma na dnu. To je bil najbrž velik faktor pri tem, da imam hujše težave pri navezovanju na ljudi in nasploh zelo malo prijateljev že zato, ker jih večinoma nisem imela možnosti kje srečati. Na splošno sem zelo osamljena. Zaradi depresije tudi ljudi preventivno odrivam od sebe, ker se mi to zdi boljša opcija, kot pa, da me zapustijo sami, ker jih dolgočasim s svojim stalnim slabim počutjem. Kljub vsemu temu pa se mi zdi, da je našteto morda le postranski vzrok za mojo depresijo. Po intenzivni introspekciji nekako vedno pridem do zaključka, da bi moja depresija najbrž izginila, če bi mi uspelo premagati svoj manjvrednostni kompleks. Ta je namreč tako hud, da mi popolnoma uničuje kakršnokoli zadovoljstvo v življenju. Ker se imam za inteligentno in prijetno osebo povprečnega videza, mi ni jasno od kod bi ti občutki lahko izhajali. Vem, da niso racionalni, a jih kljub temu imam. Nimam nikakršnega samospoštovanja in ne živim zase, temveč za mnenje drugih. To je resnično izčrpljujoče in depresijo precej slabša. Za njo trpim že toliko časa, da se ne spomnim več kako je funkcionirati normalno. Ne izpolnjujem svojih ciljev, ker me izčrpa že vsakdanje življenje, kaj šele, da bi imela kaj energije za to, da rastem osebnostno. Zato me zanima opravljanje hipnotične regresije, ker nimam druge razlage za to nizko raven naklonjenosti do same sebe, kot pa, da je mogoče v preteklosti prišlo do kakšnega travmatičnega dogodka, ki me podzavestno onemogoča še danes. Prav tako bi se rada naučila avtohipnoze in spremenila dosedanje slabe vzorce vedenja. Ker sem dijakinja, je tukaj seveda glavni faktor predvsem cena in ali si to terapijo sploh lahko privoščim. Zato bi prosila za okvirno ceno terapij, da ugotovim, ali se vas sploh splača poklicati na telefonsko številko(ki jo imam) :) Opravičujem se, če sem se preveč razpisala. Lp