Spoštovani, hojica je pripomoček, ki ga nekateri radi uporabljajo. Ko otroka damo v hojico se refleksno začne odrivati z nogami in se ponavadi giblje vzvratno in naprej, kot smo vajeni pri "normalni" hoji. Ko ga damo iz hojice in naredi nekaj korakov (to je nekje okrog 12 mes.), izgubi ravnotežje in pogosto pade navznak. To je zelo neugodna izkušnja in zato nekateri otroci ne upajo več hoditi za nekaj časa. V svojem razvoju mora otrok najprej plezati, potem se začne dvigovati na noge ob predmetih (stena, pohištvo), po tem začne stati z oporo, naredi prve korake ob opori in na koncu shodi. Dvigovanje iz ležečega v navpični položaj je nevrološko dokaj zahteven proces. Otrok se uči, kako iz sedečega preko čepenja pride v navpičen položaj za hojo. Tak otrok bo ob izgubi ravnotežja počepnil, telo bo nagnil malo naprej in ročice izravnal od sebe. "Prekucnil" se bo naprej in se dočakal na roke. Dvignil bo ritko in se po tem ponovno izravnal ter nadaljeval s hojo – najprej na široko in po tem vse bolj sigurno. Otrok, ki ni imel možnosti vaditi vse to, ne bo tako uspešen pri poskusih hoje. Zato menim, da je boljše iz hojice narediti zibelko. Vaši hčeri želim harmoničen razvoj, vam pa veliko materinske sreče. LP