Pozdravljeni. Stara bom 17 let in od kar pomnim mi moja postava ni všeč. Niti ne vem kdaj se je začelo, vem samo, da sem obsedena s hujšanjem in prenajedanjem že najmanj 5 let. Sedaj imam 64 kg in vedno si zadam neko dieto, da bom končno shujšala. Nikoli mi ne uspe in potem se zaradi žalosti prenajem. In tako se vrtim v tem začaranem krogu že čez celo najstniško obdobje do zdaj. Zaradi tega nimam samozavesti in ne želim hoditi ven, ker me je preprosto sram. Še sama ne vem česa. V glavi imam neko idejo, da bom šla ven žurat, ko bom shujšala in bila popolna. Sama sebi se sploh ne zdim grda, zato ne vem kako je to možno, da tako zelo nočem biti v svojem telesu in se sprijazniti s tem, da nisem popolna in najlepša. Zamudila sem že veliko let, ko bi šla lahko ven in uživala. Raje ostajam doma in jem pred televizorjem in razmišljam, kako je to zadnji dan ki se nažiram in grem jutri na dieto. Vedno znova in znova. Pa sploh si ne zadam stroge diete. Kljub temu ne zdržim niti teden dni ne da bi se zlomila. Poskušam telovaditi in zdravo živeti pa grem vedno nazaj na star življenjski stil. Preprosto ne zdržim več, saj se veliko sekiram glede hujšanja in kaj bo bilo če mi ne uspe. Tisto sanjsko telo v mojih mislih mi pomeni vse in ne morem se kar tako odreči ideji ,da ne bom nikoli taka ali pa vsaj nasplošno suha. Glede na to, da imam v glavi še ogromno drugih težav, predvsem z zapiranjem same vase, sem razmišljala, da bi se naročila na pogovor s psihologinjo, ampak sama brez staršev. Je to možno, da ne izvejo? Vsaj ne takoj, da ne bi bil prevelik šok. Hvala za pomoč.