Pozdravljeni! Stara sem 30 let in imam 4 leta resnega partnerja. Beseda je nanesla tudi na ustvarjanje družine. Oba bi rada imela vsaj dva malčka. Pred kratkim smo izvedeli novico, da je partnerjev oče preminil. Ker v njegovem življenju ni bil prisoten že od mladosti, o njem ni vedel prav dosti. Sedaj pa nas je doletela novica, da je oče imel Huntingtonovo bolezen. Kar pomeni, da ima tudi moj partner 50% možnost, da jo je podedoval. Čeprav do testiranja še ni prišlo (je že naročen), bi še vedno rad ustvaril družino. Vem, da obstajajo, kjer žensko oplodijo le z zdravimi zarodki, vendar. Kaj v primeru pozitivnega rezultata? Svojega partnerja ljubim z vsem srcem ampak nevem če sem pripravljena nositi breme vzgajanja otrok brez očeta oziroma ob tem skrbeti še zanj. Ne finančno in ne psihično. Tudi sama prihajam iz razdrte družine. Mami in oči sta se ločila ko sem bila stara 7 let. Zaradi nesporazumov med njima, daljše obdobje v mladosti nisem videla očija. Odraščanje brez obeh staršev je težko in tega svojim otrokom ne privoščim. Obenem si srčno želim družine. Zavedam se, da obstaja 50% možnosti da je moja skrb odveč. Že samo čakanje in razmišljanje o rezultatu me ubija. Saj se s partnerjem večkrat pogovoriva o tem, vendar ga nočem obremenjevati še z mojimi strahovi, saj vem da sam pri sebi verjetno premleva iste misli, čeprav tega ne pokaže tako nazorno. Seveda mu želim stati ob strani v vsakem primeru ampak ne vem če se lahko odpovem svoji želji po družini in varnosti zaradi česar imam slabo vest že sedaj ko samo razmišljam o tem. Kako naj se človek spopade s tako novico?? Slabo spim, konstantno jem, nenadzarovano jokam in seveda vse skrivam in tlačim v sebi ker se mi zdi sebično s tem obremenjevati njega. Resnično sem izgubljena.