Spoštovana, Vaš zakon se je znašel v krizi, mož ga želi, vsaj začasno, zapustiti. Od vas za to pričakuje dovoljenje, vi pa mu ga ne želite dati. Vi pa, po drugi strani pričakujete, da bo vaš mož ostal zato, ker ga vi potrebujete. Vajin odnos je v težavah, vidva pa, namesto da bi jih razreševala z zrelim pogovorom, skušata drug drugemu dokazati, kdo je bolj sebičen. Bolj pomembno od tega, kdo bo komu dokazal, da je »boljši človek«, je razčistiti, zakaj je do krize sploh prišlo, kaj je šlo v vajinem odnosu tako močno narobe, da se sprašujeta, ali se sploh še imata rada. Odhod enega od partnerjev je le končno dejanje dolgotrajnega procesa oddaljevanja, v katerem pa ponavadi sodelujeta, vsak na svoj, tudi sebičen način, oba partnerja. Ali bo vajin zakon preživel to krizo, ni odvisno od tega, ali bo mož zdaj ostal ali šel, temveč od tega, kolikor bosta uspela razrešiti vajine medsebojne nakopičene nesporazume. Pravite, da se veliko pogovarjata. Če v teh pogovorih premlevata, kdo ima prav in kdo bi koga moral »razumeti« ali narediti, se bodo zamere le še kopičile. Poskusita se raje pogovoriti o vajinih predstavah o partnerstvu ter o medsebojnih pričakovanjih ter jih uskladiti med seboj in z realnimi možnostmi. Torej – namesto krivcev raje iščita in poskušajta razrešiti vzroke. Če bi se oba trdno odločila, da bi poskušala urediti vajin odnos, bi vama pri tem lahko pomagala tudi partnerska terapija. Še to, se vam zdi možno, da bi imeli lahko radi sebe IN drugega? Pazite nase,