Pozdravljena! Obračam se nas s vprašanjem, na katerega že od kar pomnim zase iščem odgovor. Gre za moj odnos z mamo. Že kot otrok se spomnim, da nisem bila preveč vezana nanjo. Celo večkrat sem si azželela, da bi imela drugo ammo,da bi imela drugo družino. Bila je hladna, ne spomnim se , da me je kdaj crkljala. Še ko sem zbolela, me je najprej nadrla, nato pa mi je šele pomagala. Naj omenim, da drugače je bila skrbna, nikoli nam ni nič manjkalo, čeprav je rada poudarjala, da smo revni in da nimamo denarja. Oče je bil neopazna oseba, popolnoma podrejen njej in se za nas ni obremenjeval več, kot je bilo potrebno. Vedno je bila glavna v hiši mama. Imela sem še brata, na katerega pa je bila vedno bolj vezana. Tudi ko je odrasel , ga je še vedno andzirala. Imela je pravi izbruh ljubosumja, ko si je našel dekle iz vasi. Živela je dve hiši naprej od naše in celo ji je v jezi rekla, da naj ne hodi mimo naše hiše. A ker je brat vztrajal in ni popustil, jo je nekako sprejela in ko je zanosila, jo je sprejela v naš dom.Brat je namreč odšel služit vojsko in da ne bi bila sama v hiši, je ta čas živela pri nas. Skratka, brat je bil vedno en korak pred mano. Njega je imela na krajši vrvici kot mene. Meni je bilo dovoljeno več, kar mi je v najstniških letih popolnoma ustrezalo. Šla sem kamorkoli sem hotela, bratu pa ni dovolila niti igrati nogometa na bližnjem travniku z vaškimi fanti. Tako se mi jezgodilo, da sem imela neprijetno izkušnjo s prvim srečanjem s spolnostjo. Fant me je nasilno vzel, pristala sem v bolnišnici, ker sem močno krvavela. Spomnim se, da sem pred domaćčo hišo zaradi izgube krvi padla v nezavest, mamo sem takrat potrebovala kot nikoli v življenju. Želael sem, da me spremlja v bolnišnico, a ni hotela, češ da ni oblečena. Je pa pridrvela čez eno uro k meni v bolnišnico in me pred vsemi nadrla, s kom sem se vlekla. Vsenaokorog je spraševala,.....skratka, naredila je sceno , vse se je razevdelo, saj je povedala vsem sosedom in ker sem bila še mladoletna, je vložila tožbo. Vlačila me je po sodiščih , iz tega pa potem ni bilo nič, saj je bil ta fant iz vplivne družine in je podkupil sodišče....meni pa je ostala grda brazgotina na duši. Sram me je bilo pred sosedi, zdelo se mi je, da vsi za mano opravljajo. A preživela sem, oprostila oziroma potisnila v podzavest to mamino dejanje. Poročila sem se, imam dve punci in tudi že dve vnučki. Nekaj let sem živela v Ljubljani in takrat sem se najbolj veselila maminih obiskov. Takrat sva se imeli lepo, neobremenjeni v druženjih, klepetanjih, postala je moja zaupnica. Ne vem zakaj, ampak tisti časi so zame ostali v najlepšem spominu. Brat, ki je živel nedaleč od domače hiše, mi je vedno govoril, da sem srečna, ker živim tako daleč od nje,nisem ga razumela, ker je bila v tistem obdobju zame tako dobra. Tudi moja starejša deklica jo je imela neizmerno rada in tudi ona je bila do obeh mojih hčerk takšna, kot bi si želela, da bi bila do mene, ko sem bila majhna. Nato pa sem se preselila domov in spet se je začelo. Začutila sem, da ni vesel,a ker sem jaz doma, večkrat je prišlo do prepirov. Ko sem se ločevala, mi starša nista stala ob strani, kot tudi mojim otrokom ne. Razveza ej bila grda, dosti pranja umazanega perila, moj bivši mož je psotal zelo ansilen, večkrat je posredovala policija. Višek vsega pa je bilo, ko me je hotel vreči na cesto skupaj z deklicama,....prišlo je do dolgotrajne tožbe, na koncu sem mu morala izplačati celotno vsoto, ki naj bi jo vložil v urejanje mansardnega stanovanja v hiši mojih staršev. Tožil je moje starše, ker mi nista hotela dat zapisat stanovanja in je bilo vse na njuno ime. Jaz sem se čutila dolžno, da plačam ta znesek, ki ga je zahteval moj bivši mož, saj sem sotala živet v tem stanovanju, on pa se je odselil. Starša sta tudi takrat najela odvetnika in zanj zmetala veliko denarja. Temu ustrezno so se spet ohladili najini odnosi. Da malo skrajšam zgodbo. Brat je pred tremi leti umrl, oče pred petimi leti. Zdaj živiva z mamo sami. Vesela sem, da jo imam, da nisem sama v hiši. Boli me pa, da mi še vedno en zaupa. Večkrat gre po nakupih s svakinjo/ vdovo po bratu/, ta ji plačuje položnice in tudi daje vpisovat rento na poštno knjižicoo. Meni ne zaupa niti tega, koliko denraja ima in kje ga ima spravljenega v primeru, da bi se ji kaj zgodilo. Do mene je še vedno hladna, pa tudi jaz najbrž do nje. Žela bi enkako vzpostavit normalen odnos. Vem, da narobe reagiram in ji večkrat očitam, da meni ne zaupa, svakinji pa je dovoljeno vse. Saj ne vem več, ali gre zgolj za ljubosumnost z moje strani, ali gre samo za željo, da bi me vsaj enkrat vživljenju pohvalila, priznala, da me ima rada...tega namreč pri njej ne čutim in nikoli nisem. Skratka, želela bi rešiti kar se še rešiti da, ker čutim da je mad nama napeto in to mi predstavlja ogromno breme. Bojim se, da bo umrla, jaz pa bom ostala brez odgovrov. Že celo življenje živim z občutkom krivde in vsakič ko ji povem kaj, kar ji ni všeč, je moja krivda še večja. RADA BI SE OSVOBODILA ETGA ODNOSA Z MAMO IN ZAŽIVELA BREZ TEGA BREMENA. Mi lahko pomagate? Naredila bom vse, kar mi boste svetovali, ker tako je res težko živeti. Hvala in lep pozdrav!