Spoštovani! Na silvestrski večer sem prišla do zaključka, da najbrž potrebujem psihološko pomoč, saj imam kar nekaj problemov, in čeprav sem se trudila, da bi stvar poskusila rešiti, mi to še ni uspelo. Sem 22-letna študentka, ki ima popolno življenje ... redno študiram, z družino in fantom se razumem, imam dobre prijateljice, med vikendi delam. Res je, da sem kdaj psihično in fizično povsem izčrpana, zato se med tednom rada spočijem. Moj največji problem je, da veliko jočem, da se preveliko sekiram in ogromno preveč razmišljam. Največji problem vidim v joku, ki je zelo moteč, predvsem za mojega fanta in zame. On mi je skušal veliko pomagati, saj je zelo empatičen, ampak zdaj mu je zmanjkalo idej, ker se moji izbruhi histerije ponavljajo že veliko časa. Npr. na silvestrski večer sem bila zelo utrujena, zato sem se odločila, da bom počivala. Nekako nisem mogla zaspati in sem začela razmišljati .... kmalu za tem pa se histerično jokati. Še zdaj nevem, kaj točno me spravi v takšno voljo, ampak, ko me kdo vpraša, kaj mi je, mu preprosto ne znam odgovoriti, ker res nevem, kaj je glavni vzrok za moj jok. Pomislila sem, da je za to kriva šola, ampak sem si sama sebi pravila, da bo vse v redu in tako je tudi bilo, ampak se jok kar ni pojenjal. Nato sem pomislila, da mogoče nisem zadovoljna s potekom mojega življenja, ampak zopet sem prišla do zaključka, da tudi temu ni ravno tako. Podobno se mi je dogajalo lansko poletje. Do prvih izpitov je bilo še 30 dni. Na letalu proti domu, sem se začela jokati, saj me je skrbelo za izpite, čeprav sem po drugi strani vedela, da bo vse v redu. Jok se je takrat nadaljeval cel mesec. Kaj mi je? Zakaj se enkrat na mesec moram zjokati in se zakaj se toliko sekiram za stvari, čeprav vem, da mi jih bo uspelo rešiti. Zakaj, ko se jočem, nikoli pravzaprav ne vem točno, zakaj se jočem? Ali je mogoče, da pri tem igra veliko vlogo moja podzavest? Že vnaprej se Vam najlepše zahvaljujem za odgovore in Vas lepo pozdravljam.