Vprašanje
Pozdravljeni,
ne vem, kako naj začnem tole vprašanje, zato bom najprej napisala, kar sama opažam. Torej, sem 25-letna učiteljica, drugače pa po izobrazbi anglistka in germanistka. Zaposlila sem se v OŠ brez predhodnih izkušenj in vpogleda v poučevanje, ker sem rabila sluižbo. Prvi teden sem domov hodila vsa objokala, ker nisem mogla prenašati razvajenih in agresivnih otrok. Potem se je umirilo, sčasoma sem želela doseči več - po naravi izredno ambiciozna in iz deloholičarsko-podjetniške družine - zato sem vpisala izredni študij, začela voditi tečaje, prevajati, inštruirati ... Tako sem se dokazovala sama sebi. Med zimskimi počitnicami 3 dni nisem mogla ustati iz postelje - sem lahko samo spala. Med prvomajskimi sem bila na potovanju, zgodba se je ponovila kakšen teden kasneje. Od takrat sem neprestano izčrpana, utrujena, slabo spim, sem živčna in razdražena, agresivna do partnerja (tega nisem nikoli doživljala v domačen okolju), pri prepirih sipam stvari po stanovanju. Pogosto imam tudi samomorilske ideje. Nočem več ostati v tej službi, ker me ne izpolnjuje in želim delati z odraslimi in prevajati, se prijaviti za prakso v EU, vendar me je poleg tega še strah zaradi trenutne gospodarske situacije. Imam dneve, ko sem od zjutraj, ko vstanem, pa do zvečer nemirna, živčna .. kljub temu da pojem cel kul naravnih pripravkov za pomirjanje - morda sploh ne delujejo več? Opažam simtome prve in druge stopnje izgorevanja, čeprav je tam napisano, da to lahko traja več let. Je pa res, da se mi je nekaj podobnega že naredilo na fakulteti - ko sem v tretjem letniku zelo zbolela in sem takrat hodila 2 leti samo okrog zdravnikov. Fizično sem sedaj bolje, pazim na zdravo prehrano - bio, ne veliko sladkorja itd., vendar sploh ne vem več, kaj naj storim. Imam velike plane za naprej, pa me je strah, da mi jih ne bo uspelo uresničiti, ker sem čedalje bolj utrujena. Vse, kar lahko naredim čez vikend po zajtrku je, da grem nazaj spat. Včasih me je ven pritegnilo lepo vreme, sedaj pa sem enostavno preveč utrujena.
Kaj mi svetujete?
Že vnaprej hvala za odgovor in lep dan.
Odgovor
Spoštovani,
Opisujete precej tipične osebnostne značilnosti tistih, ki so nagnjeni k izgorevanju – ambicioznost, deloholizem, dokazovanje samemu sebi. Tudi vedenje , ki ga opisujete, bi lahko sodilo v okvir tega sindroma (…zato sem vpisala izredni študij, začela voditi tečaje, prevajati, inštruirati…), kakor tudi svoje odzive na razočaranja (utrujenost, razdražljivost, agresivnost), ki, za razliko od depresije, bolj izhajajo iz jeze in občutka frustriranosti kot pa iz žalosti.
Raziskave potrjujejo, da je v ozadju izgorelosti ponavadi storilnostno pogojeno samovrednotenje, zaradi katerega je samopodoba labilna, odvisna od pohval, ki jih prinesejo dosežki. Če pohval ni ali pa če taka oseba doživi kritiko dosežkov, oboje doživi kot razvrednotenje sebe ( … sem domov hodila vsa objokala, ker nisem mogla prenašati razvajenih in agresivnih otrok…). Na razočaranje se odzove z zavračanjem okoliščin, v katerih ne dobiva želenih pohval ( … Nočem več ostati v tej službi, ker me ne izpolnjuje …) in z večjimi načrti in napori (študij… želim delati z odraslimi in prevajati, se prijaviti za prakso v EU… Imam velike plane za naprej…). Ker pa zaradi labilne samopodobe stalno grozi razvrednotenje, se tak človek nenehno trudi in izčrpava.
Vzgoja s pogojevano ljubeznijo v družinah, ki močno poudarjajo storilnost, lahko pripelje do tega, da zahteva po storilnost postane agresivna notranja prisila. Lahko pripelje do oblikovanja labilne samopodobe, odvisne od zunanjih potrditev (storilnostno pogojena samopodoba), ki deluje kot notranja prisilna motivacija. Kadar zunanje zahteve (npr. na delovnem mestu) objektivno sovpadejo z vsebino prisilnih notranjih motivov, se tak človek odzove s pretiranim delovanjem (deloholizmom). Izgorevanje zato lahko sprožijo dolgotrajne psihološke okoliščine (dela ali življenja), ki so za posameznika objektivno ali subjektivno podobne čustvenim okoliščinam iz otroštva, ko so se (neuspešno) trudili bodisi pridobiti brezpogojno ljubezen staršev bodisi so se (neuspešno) trudili zaščititi pred njihovimi pretiranimi in vdirajočimi zahtevami. Izgorelost je končni rezultat tega procesa samoizčrpavanja skozi pretirano deloholično aktivnost. Več o vzrokih, simptomih in poteku izgorevanja in izgorelosti si lahko preberete na Izgorelost - burnout .
Pri izgorelosti uporabljamo psihoterapevtsko zdravljenje. Ker je vzrok za izgorevanje v osebnostni strukturi in jo zunanje okoliščine le sprožijo, je po mojih izkušnjah najustreznejša razvojno analitična psihoterapija , zato bi vam svetovala, da poiščete ustreznega strokovnjaka. Pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV