Spoštovani, izguba dedka vas je močno prizadela, občutite jo, kot da se izgubili del sebe, da vas nihče več ne mara. Pravite, da te izgube še vedno niste uspeli predelati in odžalovati, kar se skozi kot depresivno razpoloženje in napade joka. Ti vas sicer za kratek čas razbremenijo (kot da se ni nič zgodilo), a napetost, tesnoba in drugi neprijetni občutki se začnejo čez čas znova nabirati. Vse to kaže, da se srečujete z ločitveno (separacijko) tesnobo, ki jo je sprožila izguba. Ločitvena tesnoba je v otroštvu običajna, a se pojavlja tudi pri tistih odraslih ljudeh, ki zaradi neustreznih čustvenih okoliščin v otroštvu niso uspeli izpeljati procesa separacije, ki vodi od čustvene simbioze (odvisnosti) do osebnostne samostojnosti, avtonomnosti. Ta proces otrok praviloma izpelje v prvih letih življenja, seveda pod pogojem, da mu starši omogočijo ustrezne čustvene vzpodbude za prehod v samostojnost. Ovire na tej poti so lahko različne – od premehke do pretrde vzgoje, pretiranega zaščitništva ali pa čustvene oddaljenosti staršev, pretiranih ali premajhnih zahtev in pričakovanj, pa do različnih oblik čustveni ali telesnih zlorab in podobno. Take okoliščine otroku ne omogočijo, da bi ponotranjil dovolj ljubezni, zato ostaja čustveno »lačen«. Kadar proces separacije ni uspešno izpeljan, kot odrasli vzpostavljamo t.i. simbiotične (odvisniške) odnose, v katerih skušamo zmanjševati čustveno lakoto. Zato se nam zdi, da brez pomembnih oseb tudi kot odrasli ne moremo (pre)živeti, da brez njih nismo »celi«. Ker nas je tako močno strah izgube, se v nas do teh ljudi mešajo različni občutki : na eni strani jih vidimo kot najboljše, idealne, po drugi strani pa smo jezni nanje, jim ne zaupamo, ker smo odvisni od njih. Kadar do izgube res pride (npr. ob smrti), nas ti mešani občutki ovirajo, da bi se skozi žalovanje čustveno poslovili od človeka, ki smo ga izgubili. Predlagam vam, da s pomočjo psihoterapevta poskušate predelati občutke ob dedkovi izgubi oziroma izpeljati proces čustvenega osamosvajanja. Pazite nase,