POPovi zdravniki

Izguba prezgodaj rojenih otrok

Dr.sci. Andreja Pšeničny univ.dipl.psih.

02. 03. 2010 21.01

Vprašanje

Pozdravljeni! Stara sem 29 let in poročena 3 leta. Takoj po poroki sem zanosila, a v 17 tednu mi je odtekla voda in nosečnosti je bilo konec. Vzrok ... neznan, ginekolog pa me je "tolažil" z besedami: narava dela svoje. 4 mesece po splavu sem se prvič zaposlila in zaradi tega z možem nisva delala na otročku, dokler mi direktor ni dal jasni namig, da mi pogodbe zaradi recesije ne more podaljšati. Tako sva z možem začela ponovno načrtovati. Kmalu nama je uspelo in bila sem zelo zadovoljna, saj bi mi pogodba o zaposlitvi pretekla en mesec pred začetkom porodniške. A kaj ko se je spet vse izjalovilo in sem rodila v 22 t nosečnosti zdravega fanta, a je bil premajhen za ta svet, tako da je kmalu po rojstvu umrl. Ta isti ginekolg me je ponovno tolažil z istimi besedami, narava dela svoje, zato sem ga zamenjala. Nova ginekologinja me je dala pregledat in ugotovili so, da maternični vrat ne vzdrži pritiska. Nato sem mislila, da sem vse prebolela, saj sem se tri mesece počutila super. Nato pa je šlo samo navzdol. Sedaj je eno leto, od tega dogodka, jaz pa sem ... na znam povedati na tleh. Zanositi ne morem, zakaj ne vem. Službe nimam, jo sicer iščem, a brez uspeha. Vsaka stvar me takoj vrže iz tira. Vsako bolečino, ki jo čutim, mislim, da je kaj z mano narobe in da bom kar umrla. Pride dan, ko je vse ok, pridejo pa dnevi, ko mi gre na jok, vse mi gre na živce in včasih se počutim kot en hipohonder. Za vsako malenkost me zgrabi panika. Enostavno ne vem več kaj naj sama s sabo. Hvala za odgovor in lep pozdrav!

Odgovor

Spoštovana, preživeli ste dve izgubi prezgodaj rojenih otrok. Že splav v prvih tednih nosečnosti ponavadi za žensko predstavlja psihofizični šok, ki prinese vrsto občutkov – razočaranje, žalost, jezo, negotovost, občutke krivde … Izguba otroka sredi nosečnosti pa je še toliko hujša, saj se ženska sooča z izgubo otroka, s katerim je bodoča mati že začela vzpostavljati odnos, se navezovati nanj. In to boli enako kot vsaka izguba ljubljenega človeka. Predstavljam si tudi, da ste jezni a bivšega ginekologa, saj najbrž menite, da bi imeli, če bi pravočasno postavil ustrezno diagnozo in ukrepal v skladu s tem, morda več možnosti, da donosite sina, ki ste ga izgubili. Izgube prebolimo le skozi proces žalovanja, ki si ga vi nekako, morda zaradi spleta okoliščin, niste dovolili. Vsi ti občutki ostajajo v vas in se še stopnjujejo zaradi strahu in negotovosti, ker trenutno ne morete ponovno zanositi. Tudi nove službe ne morete najti, kar še dodatno povečuje negotovost in občutke frustriranosti. Vsako od naštetih bremen je samo po sebi dovolj (pre)težko, vsa skupaj pa so vas pripeljala skoraj do konca moči, zato se srečujete z nekaterimi simptomi anksioznosti in depresivnosti. Vaša bolečina ob izgubah se odraža kot tesnobnost, jok, panika, pa tudi kot strah pred boleznijo in smrtjo, saj nam je včasih lažje sprejeti, da smo bolni telesno, kot pa da se srečujemo s psihičnimi bolečinami. Zdi se, kot da ste vse svoje stiske skušali odriniti, »pospravili« (…Nato sem mislila, da sem vse prebolela, saj sem se tri mesece počutila super….), a so prišle na dan, ker ne morete spet zanositi. Predlagam vam , da se najprej poskusite pogovoriti z vašim možem oziroma drugim bližnjim človekom, ki mu zaupate o tem, kakšne stiske čutite ob teh bremenih. Povejte mu, kako vam je težko, kako ste žalosti, kako vas skrbi in česa vas je strah. Dovolite si odžalovati izgubi, ki sta vas doleteli in se posloviti od njiju, kar lahko traja tudi do dveh let. Če pa bi se vaši simptomi (razdražljivost, žalost, panika, strah pred boleznijo) stopnjevali, poiščite pomoč pri psihoterapevtu. Pazite nase,