Vprašanje
Pozdravljeni ! Imam 17 let starega sina, ki je po naravi zelo čustven in vsaka stvar ga zelo prizadane. Pred 14 dnevi mu je umrla prijateljica za posledicami prometne nesreče. Od takrat naprej ne more spati oziroma ko zaspi sanja o svoji smrti kako umre, o svojem grobu. Skratka vse kar se navezuje na smrt. V njegovih sanjah je smrt ponavadi nasilne oblike. Sin je popolnoma izmučen, sam je potožil da se v šoli komaj zbere in veliko težje dojema snov kot prej. Prej z njim ni bilo nobenih težav v šoli, bil je zelo priden učenec in z dojemanjem snovi ni imel nobenih težav. Ko sem mu predlagala, da bi se posvetoval s šolskim psihologom ali psihologom v zdravstvenem domu pa je to odločno odklonil, češ da bo to sam rešil. Vendar z njim je vsak dan slabše, saj je zaradi teh mor postal že čisto apatičen. Prosim če mi lahko svetujete kako mu lahko jaz pomagam, ker od drugih pomoči noče. Dobro je v tem samo to da se doma veliko pogovarjamo in mi zaupa in tudi veliko pove, tako da ne tišči v sebi. Že v naprej hvala za odgovor.
lp
nana
Odgovor
Pozdravljeni!
Obdobje adolescence, v katerem se nahaja vaš sin, je zaradi tako hormonskih kot drugih sprememb lahko za mladostnika zelo buren čas. Pogosto se to izraža tudi na čustvenem področju in mladostniki so (pre)občutljivi, razpoloženja pogosto nihajo, doživljanje čustev je zelo intenzivno ipd. To je vse del zdravega razvoja. Druga stvar pa so težave, ki jih opisujete pri svojem sinu in se navezujejo na izgubo prijateljice v prometni nesreči. Kar doživlja vaš sin, opisujemo kot posttravmatsko stresno motnjo. Za mladostnika je lahko izguba (smrt) prijatelja huda travmatska izkušnja (tudi če pri dogodku niso bili neposredno vpleteni). Znaki, ki jih opisujete, spremljajo takšno doživetje. Vaš sin potrebuje veliko razumevanja in veliko pogovorov o tem, kaj se mu dogaja, o normalnosti svojih občutkov. Morda se svojih občutij sramuje, je glede tega zmeden, morda ima občutek neprizadetosti, pa ima zaradi tega občutek krivde, morda doživlja strah, nebogljenost, ranljivost. Vse opisano je v takšnih situacijah normalno. Sinu je treba pomagati, da bo svoje občutke ubesedil, vam pripovedoval o njih in jih počasi sprejel. Pomembno je, da se pogovorite s sinovimi učitelji (seveda ob sinovemu strinjanju) in jih prosite za razumevanje. Zelo verjetno sam težav ne bo zmogel rešiti, zato potrebuje sogovornika - nekoga, ki mu lahko zaupa. Lahko ste to vi, lahko je to strokovnjak. S strokovnjakom se lahko posvetujete tudi sami in tako dobite bolj konkretno svetovanje glede pomoči vašemu sinu. Srečno!
Preberi še
Mag. Mateja Hudoklin, univ. dipl. psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV