Pozdravljeni! Sem študentka 4.letnika... Težave so se začele konec 2. letnika, ko so se kar naenkrat pojavili problemi s prebavo (zaprtje). Ko zdaj gledam nazaj in poskušam analizirati vse kar je mogoče vplivalo na moje sedanje stanje si priznam, da je bil zame čas izpitov izredno stresen, poleg tega pa mi je tudi čez vse leto preostajalo premalo časa za uživanje, druženje s prijatelji,... In veste tudi kako je z urejenim prehranjevanjem na faksu, nihče nič ne vpraša kdaj si jedel, kdaj boš jedel...ješ takrat, ko končaš z obveznostmi. Če sem hotela, da sem bila uspešna, sem plačala to ceno. No, težave s prebavo so se kljub temu, da sem povsem spremenila način prehranjevanja in se resnično trudila, še kar nadaljevale. Zaužila sem veliko zelenjave in sadja, tekočine, pomagala sem si z namočenim suhim sadjem, pa lanenim semenom,...nisem hotela uporabljati tablet ali sirupov za urejanje prebave (zaprtja). Meso (pusto piščančje in puranje, drugega ne) sem jedla, vendar v precej manjših količinah kot prej, povsem sem se izognila mastnim in začinjenim jedem ter se v veliki meri odpovedala tudi sladkarijam. Pazila sem tudi na kombinacije jedi (se pravi ali samo meso in solato ali pa samo krompir in solato). Vse skupaj je postajalo vse bolj mučno... Po dolgo časa, skoraj letu in pol pa sem si končno nekako uredila prebavo, vendar se je pojavil drug problem. Začela sem zgubljati kilograme in v tem letu in pol sem shujšala za 8 kilogramov. Velika sem 180 cm in sedaj tehtam 54 kg, kar je sama vem, da očitno premalo. Starši so zaskrbljeni in me zato še bolj ponujajo s hrano, mene pa to siljenje tako psihično obremenjuje, da postajam vse bolj depresivna in se mi hrana upira. Zelo zelo se trudim, da se prehranjujem čimbolj pravilno (5 obrokov na dan - zjutraj mleko in kosmiči, polnozrnat kruh, pa veliko sadja in zelenjave čez dan in obrok z mesom, ribe imam zelo rada,... - vse tako kot bi moralo biti in kot je zapisal marsikateri strokovnjak na tem področju), pa sem dosegla samo to, da se je padanje kilogramov ustavilo, zredila se pa nič nisem. Starši so me pregovorili, da obiščem svojo zdravnico, kar sem tudi storila. Na analizi krvi je ugotovila, da sem malce slabokrvna, da mi primanjkuje železa. Predpisala mi je Ferrum Lek (100mg žvečljive tablete). Zadnje časa si zaradi vsega spleta okoliščin nisem več podobna in sem pogosto slabe volje, zapiram se vase, težko se pogovarjam s starši, ker se že tako in tako samo o tem pogovarjamo in o ničemer drugem. Saj razumem, da bi mi radi pomagali, vendar je vse skupaj ratalo nevzdržno. Zdravnica mi je predlagala tudi obisk pri psihologu, vendar me je ta misel prestrašila... raje bom še nekako probala se trudit in trudit sama... ko bi vsaj ena kila šla gor... potem bi dobila vsaj upanje. Kaj mi lahko poveste, svetujete, se da kaj več storiti?