Vprašanje
Pozdravljeni,
Stara sem 23 let.
Prosim vas za pomoč,nek nasvet karkoli...
Pred tremi meseci me je zapustil fant, s katerim se bila nekaj let. Dogodek me je tako prizadel, da več ne vem, kako živeti. Ko se mi je to pripetilo sem jokala par tednov nepretrgoma. Potem sem se nekako pripravila do tega, da je vendarle treba živeti naprej. Od takrat se dobivam s prijatelji, se o tej bolečini pogovarjam, se družim v raznih društvih in ukvarjam s športom in počnem marsikaj. Toda vse delam pod nujo, nič več me ne veseli, vse to počnem zato, da bi nekako minevali dnevi, kratkorečeno, da nekako odživim to življenje brez njega. Potem pa zvečer ugotovim, kako sem v sebi prazna, sama in brez smisla.
Sedaj ko je minil prvi šok, da ga ni več, sem se začela soočati z novo realnostjo, kako zelo ga pogrešam. Po vseh dnevnih aktivnostih zvečer sama ležem v posteljo, nihče me več ne pohvali, mi ne daje smisla kakršnega mi je dajal on, kjer je bil on je praznina,zato jočem cele ure. Najhuje mi je, ker sva prekinila vse stike, saj je on menil da bo meni tako lažje. A ravno to se mi zdi zdaj najhuje. Naenkrat ga ni več, kakor da bi izginil z obličja zemlje, tako je odšel z mojega življenja. In ostala je velika praznina. Ob vseh aktivnostih in mojem življenju,ki gre dalje, sem sedaj ugotovila, da se ne morem pretvarjati da ga ni bilo! Bil je in živi v meni naprej, v tolikih spominih...Ne vem, kako naj človek normalno živi naprej, ko kar naenkrat nekoga, ki si ga ljubil bolj kot sebe, ni več. In ta praznina, pogrešanje me vsaki dan posebej vpraša: Kaj naj počnem brez njega,saj je kljub aktivnostmi in ljudem,ki me imajo radi moje življenje postalo brez njega razbitina.Posebej mi je težko ponoči,ko ne moren spati in spomini kar drvijo v moje misli, potem pa boli,boli,boli... in namesto da bi me s časom bolelo vse manj, je meni vse huje in huje. Tako zelo zelo ga pogrešam in ne morem dojeti in razumeti,da je odšel...Obračam se na vas res v skrajni sili, ker ne vem kako to preživeti in tudi ljudje, ki me podpirajo mi ne znajo pomagati.Če mi daste kak nasvet kako se s to žalostjo sedaj spoprijeti...
Problem je tudi v tem,da mi je ta moja dnevna rutina obveznosti in hobijev v katere se silim postala bedna in mi je začela počasi iti na živce, oziroma sem se je naveličala, saj se mi zdi vse brezsmiselno.Razmišljala sem že, da bi znova vzpostavila z njim stik, vsaj preko kakega maila, samo tako, da nebi imela občutka, da je kar izginil pa dvomim da bi on to hotel in da je to tudi pametna rešitev...Ne vem in ne znam se spoprijeti s tem, kar me je sedaj doletelo. Zanima me ali je to normalno žalovanje ali jaz to doživljam bolj boleče, ker sem po naravi, kot pravijo drugi zelo čustvena in čuteča oseba. In če bi postalo res nevzdržno ali obstaja med vami psihologi, kdo ki bi mi bolj individualno pomagal s te krize, oziroma na koga se naj obrnem, čeprav upam da mi bo uspelo, to premagati sami...
hvala za odgovor
sončnica
Odgovor
Spoštovana,
Najprej bi vam opisala proces žalovanja in njegove faze, ki si sledijo ob izgubah oseb, ki so pomembne za nas ter drugih pomembnih izgubah. Ves proces ponavadi traja od pol leta do dveh let.
Najprej se pojavita šok in čustvena otopelost, kit trajata od nekaj ur do enega tedna in sta običajna reakcija na izgubo. Človek se počuti omamljenega, zbeganega, nemočnega in izgubljenega. Lahko se pojavijo tudi telesne težave. V tej fazi žalujoči še ne dojema povsem resničnosti izgube (jo zanika), zato , gre življenje na prvi pogled dalje, kot da se ni nič zgodilo, počuti se, kot da bi bili za nekaj časa izklopljeni iz realnosti. Obdobja miru in zatišja so pogosto prekinjena z izbruhi jeze, tesnobe, nemira, napetosti in zaskrbljenosti. Ko se zares zave izgube, sledi faza protest in hrepenenje, ki pomenita obdobje intenzivnih čustveni reakcij, hude notranje bolečine in hrepenenja. Ta faza traja od dveh tednov do treh mesecev. Vse to spremljajo burna čustva, močna žalost, jok, huda razdražljivost in nemir, tesnoba, panika in mnogo telesnih težav: sprememba apetita, motnje spanja, različne bolečine. Ko pa se žalujoča oseba zave, da je izguba res dokončna, vstopi v fazo brezupa in dezorganizacije, ki običajno traja od nekaj mesecev do konca prvega leta po izgubi. To pogosto spremljajo še bolj rušilna čustva kot v prejšnjem obdobju. Pojavijo se občutki brezizhodnosti, nadaljujejo se telesne težave, ki se stopnjujejo. Žalujoči je umaknjen iz svoje običajne družbe, prevevajo ga obup, tesnoba, razdražljivost, jeza in občasno občutki krivde. Končno sledi četrta faza - Izboljšanje, v kateri žalujoči dokončno sprejme dejstvo, da osebe ni več v njegovem življenju. Običajno se depresivno razpoloženje po dobrem letu dni prične umikati. Človek postane bolj iniciativen, družaben, sprejme nove obveznosti, dvigne se energetski nivo. S koncem te faze žalovanje sicer še ni nujno povsem zaključeno, občasno se pojavljajo še poslabšanja razpoloženja (npr. ob pomembnih datumih, krajih…).
Kadar pa smo na osebo premočno (odvisno, simbiotično) navezani in jo doživljamo kot del sebe (pravimo, da smo zliti z drugim), doživljamo izgubo kot izgubo dela sebe, pojavi se občutek neizmerne praznine, izgubo smisla življenja in lastne vrednosti in pomena, saj se doživljamo kot celovita oseba samo takrat, ko smo v simbiozi (zliti) z drugim. Ker smo v tem primeru od drugega tudi odvisni, smo nanj navezani z mešanimi (ambivalentnimi) občutki (občutki navezanosti se mešajo s strahom pred izgubo, negotovostjo ter jezo). V tem primeru pa se zaradi mešanih občutkov ob izgubi, namesto da bi stekel normalnega procesa žalovanja sproži ločitvena tesnoba (separacijske tesnobe), ki se kaže kot depresivna motnja. Vaše doživljanje izgube kaže določene značilnosti ločitvene tesnobe (…Potem pa zvečer ugotovim, kako sem v sebi prazna, sama in brez smisla… In ta praznina,… moje življenje postalo brez njega razbitina… saj se mi zdi vse brezsmiselno…). Možno je tudi, da so ti občutki samo del tretje faze žalovanja. V kolikor pa bi se stopnjevali oziroma ne bi čez čas začeli izzvenevati, vam predlagam, da poiščete psihoterapevtsko pomoč, Pri svojem delu ugotavljam, da se s separacijsko tesnobo in njenimi posledicami (depresija, anksioznost, panični napadi…) srečuje zelo veliko ljudi, ki poiščejo psihoterapevtsko pomoč, saj se ti občutki lahko pojavijo pri vsakem zaključevanju - npr. odhodu od staršev, zaključevanju šolanja, odhodu orok od doma, smrt bližnjih, izguba službe… Pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV