Pozdravljeni, ko je imel sin 5 mesecev, je njegov dedek (moj tast) umrl. Pri 4,5 letih je začel pogosto spraševati zakaj je moral umreti. Stvar se je stopnjevala do tega, da je vsak večer neutolažljivo jokal za dedkom. Takrat smo se z njim čimveč pogovarjali o vsem, čustvih, smrti..ta njegova žalost je trajala dolgo časa, leto, dve. Včasih smo prišli do tega, da smo mu morali že na malo grob način povedat, da naj že neha s temi mislimi, naj bo srečen otrok. Danes ima sin 8 let in po dolgem času je imel spet tak večer. V sebi zelo trpi, neutolažljivo joka za dedkom in se vsega še bolj zaveda, kot pri 5 letih. Vprašala bi vas, ali je možno, da otrok tako čuti navezanost oz. izgubo, kljub temu, da ga sploh ni poznal oz. se ga ne spomni. Ne želim, da potlači svoja čustva, vendar mu ne vem več kaj reči glede njegovih občutkov. Želim mu pomagati na pravi način. Sicer je zdrav, vesel otrok. Za svoja mlada leta pa ima zelo razvito empatijo do človeka, narave.Hvala za odgovor.