Spoštovani! Huda depresivna motnja s suicidalnimi mislimi,ki prevzemajo vsebino načrtovanja njihove realizacije vas postavlja v položaj suicidalne ogroženosti, zato je v vašem primeru vsekakor indicirana intrahospitalna obravnava na varovanem oddelku psihiatrije. Medikamentozno terapijo je v bolnišničnih pogojih veliko lažje prilagojevati. Na voljo je več različnih skupin antidepresivnih zdravil in ,če npr. ta, ki jih trenutno jemljete ne učinkujejo ( pogoj je ,da jih uživate v zadostnih odmerkih in dovolj dolgo, vsaj 3- 4 tedne), lahko poskusijo s katerim drugim antidepresivom ali pa kombinacijo več teh iz različnih skupin. Problem depresije s suicidalno ogroženostjo je, da ,ko začnejo zdravila delovati, se najprej izboljša nivo aktivnosti in energetske opremljenosti pacienta, šele čez nekaj časa temu sledi izboljšanje razpoloženja. V prvi fazi je zato depresivni bolnik s suicidalnimi mislimi, ki zaradi apatičnosti in utrujenosti ni bil sposoben "dvigniti roke nad sabo", bolj ogrožen kot prej, ko ni jemal zdravil. V intrahospitalnih pogojih se zato takšnega pacienta skrbno opazuje in nadzoruje s posebnimi varovalnimi ukrepi v smislu stalnega nadzora, v izogib samopoškodbenem vedenju. Kasneje, ko se razpoloženje izboljša in se spremeni tudi način dojemanja okolice v smeri bolj optimistične naravnanosti ta nevarnost izzveni. Glede potlačevanja občutkov jeze menim, da ste že napredovali s tem, ko le-te sploh registrirate in jih prepoznate kot take. Nadalje je treba delovati v smeri ubeseditve le-teh, ugotovitve kdaj v preteklosti ste se podobno počutili in zakaj( pogosto je situacija, ki nas razjezi le sprožitelj preteklih bolečih in nerazrešenih konfliktov ponavadi najpogosteje v odnosu do nekoga, ki nam je bil zelo pomemben- starši) ter izpeljave socialno-prilagojenih načinov razreševanja situacij v katerih nastopijo.Lep pozdrav, J.K.L.