Vprašanje
Pozdravljeni !
Imam hčerko, staro 7 let, s katero imam precejšnje težave. Je tretja od otrok in je bila veliko bolana, zato je zelo navezana name, saj sem bila veliko časa z njo. Sedaj je zelo jezava in vzkipljiva in ima prave napade histerije. Razjezi jo vse, ko se mora obleči, ko mora kaj pospraviti, ko mora narediti nalogo, ko jaz vstanem zjutraj pred njo... Potem kriči, meče stvari, treska z vrati, se slini in zadnje čase celo grozi, da bo odšla in skočila z balkona. Če takoj ne pridem k njej, ko ona to hoče in to je ves čas, začne kričati kot nora. Ker stanujemo v bloku, je to zelo nerodno.
Ne vem več, kaj naj storim. Vsi pravijo, da sem jaz kriva, da je taka, čeprav ji ne popuščam in se poskušam z njo pogovoriti. Obljubi mi, da ne bo več tako kričava, toda to ne traja dolgo. Kadar pa me ni doma, pa je večinoma manj sitna in se obnaša normalno. Tudi v šoli ni imela večjih težav, nekajkrat je bila malo jezava, vendar ne pretirano. Težje pa se vključi v družbi in ni imela prave prijateljice. Sedaj ima tudi težave z zaprtjem, na stranišču kriči in kar naprej hodi po malem kakat. Dajem ji namočene slive, prorektal sirup, pa nič ne pomaga. Ne morem je navaditi. da bi šla kakat enkrat ali dvakrat na dan. Podobne težave je imela že pri treh letih, vendar se je ob pomoči zdravnikov to izboljšalo. Rada bi samo vedela, kako naj ravnam ob njenih izbruhih, ki nam vsem načenjejo živce, kako naj ji dopovem, da lahko jezo izrazi drugače, če kriči in pravi, ne morem si pomagati. Strah me je, da bi si kdaj res kaj naredila. Ne vem tudi, kako naj izboljšam najin odnos, da ne bi kar naprej zahtevala moje pozornosti in prisotnosti, saj bi zdaj morala biti že bolj samostojna. Hvala. Janika
Odgovor
Spoštovani,
Vaša sedemletna hči je jezava, vzkipljiva, nenehno zahteva vašo pozornost in prisotnost. Razjezijo jo zahteve (obleči se, napisati nalogo) in omejitve (…Če takoj ne pridem k njej…). Težje se vključi med vrstnike in ima (najverjetneje psihosomatske) težave z odvajanjem blata. Vse to bi kazalo, da je v vajinem odnosu res šlo nekaj narobe, saj so pri tej starosti otroci ponavadi precej samostojnejši in že zmorejo sprejemati realnost, kamor sodijo tudi zahteve in omejitve. Starševska ljubezen pomeni tudi to, da otroka pripravimo na zahteve realnega življenja, in da mu pokažemo, da ima samovoljno in razvajeno vedenje posledice, ki ponavadi niso najbolj prijetne. Vi pa vašo deklico, prav nasprotno, varujete pred posledicami njenega ravnanja. Na primer: »Če takoj ne pridem k njej, ko ona to hoče in to je ves čas, začne kričati kot nora. Ker stanujemo v bloku, je to zelo nerodno.« Za koga je nerodno? Za vas ali zanjo? Ker želite pred sosedi »ohraniti« podobo dobre družine, ji ustrežete, da ne bi več kričala. S tem pa ji sporočate, da boste znova in znova popustili, če bo dovolj glasna in agresivna. S tem le podpirate in utrjujete njene pritiske. Ker pri drugih dobro ve, da tako vedenje ne bo prineslo želenega rezultata, se ga ne poslužuje (…Kadar pa me ni doma, pa je večinoma manj sitna in se obnaša normalno. Tudi v šoli ni imela večjih težav,…). To pomeni, da se zmore nadzorovati in zadržati, a pri vas tega noče, ker ji ni treba.
Vaši deklici zato jasno povejte, da takega vedenja ne boste več tolerirali in da bo morala sprejeto določene vaše meje in zahteve. Ne glede na njeno jezo in izbruhe NE ugodite njenemu izsiljevanju! Mirno ji povejte, po potrebi znova in znova, da s kričanjem in grožnjami ne bo dosegla želenega. Njen pritisk bo na začetku sicer rasel (grožnje in izbruhi se bodo stopnjevali), sčasoma pa se bodo začelo zmanjševati, saj vedenje, ki ni na nek način »nagrajevano«, ponavadi hitro opustimo. Obenem pa ji predlagajte načine pogovora in dogovarjanja, ki ste ga pripravljeni sprejeti. To seveda nikakor ne pomeni, da boste, če bo nehala kričati, sprejeli vsako njeno zahtevo ali pričakovanje, temveč le to, da ji pokažete način komunikacije, ki ji bo sploh na socialno sprejemljiv način omogočilo začeti pogovor in pogajanje.
Če teh sprememb ne zmorete sami, poiščite strokovno pomoč psihoterapevta, ki je specializiran za otroke ali razvojnega psihologa. Znali vam bodo svetovati in pomagati pri spreminjanju vajinega medsebojnega odnosa. Pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV