Spoštovani, Najbrž se je v tem času, ko ste čakali na odgovor, vaša težava že nekoliko pomirila. Po selitvi vaše punce v Nemčijo ste dobesedno izgubili tla pod nogami in ste svojo stisko zaradi izgube izrazili skozi jezo na prijatelja, ki sem vam ni javil. Najverjetneje ste tisti trenutek doživeli, kot da vas je tudi on zapustil, zato ste vso svojo jezo (ki je poleg žalosti tudi normalen del čustvovanja ob izgubi) stresli na prijatelja. Nato ste se počutili krivi in ste se skušali opravičiti, a to ne pomiri vaših občutkov krivde in strahu, da boste izgubili še njega. Vsakogar izguba prizadene, nekatere ljudi še posebno močno. Ker očitno sodite med tiste, ki so za izgubo še posebno ranljivi, ste takrat postali jezni in agresivni , saj v tistem trenutku niste zmogli prenesti prenesli še enega občutka zapuščanja. Zaradi strahu, da vas zapušča še prijatelj, ste reagirali napadalno, s čemer ste ga verjetno prizadeli ali razjezili. To pa je zbudilo v vas še večji strah, da boste zapuščeni (Nočem izgubiti še prijatelja, če sem že dolgoletno partnerico), ker se kaže skozi vse hujšo krivdo. Kako ven iz tega? Vsak človek lahko kdaj v situacijah, ki zanj predstavljajo hudo stisko, reagira kot prestrašen, prizadet ali jezen otrok in ne kot premišljen odrasli. Ker je to povsem normalno in človeško, je tudi normalno, da se za tako vedenje opravičimo in si ga potem tudi sami oprostimo. Tudi vam bi svetovala, da predvsem oprostite sebi, ker ste (v hudi stiski) naredili napako. Verjamem, da bo vaš prijatelj lahko razumel, kako vam je bilo težko zaradi izgube partnerke in da vam bo oprostil, če mu boste opisali okoliščine, v katerih je prišlo do vašega izbruha. Če pa vam tudi tak pogovor ne bi pomagala zmanjšati vaših občutkov krivde in strahu, oziroma če ti vaši občutki še vedno trajajo, vam predlagam, da poiščete pomoč pri psihoterapevtu . Morda bi vam bil pogovor s strokovnjakom v pomoč tudi zaradi vaše izrazito močne stiske ob selitvi vaše partnerke v tujino. Premislite in pazite nase,