Spostovani, hvala za vprašanje. V odgovoru Vam pošiljam nekaj splošnih informacij o keloidnih brazgotinah in možnostih zdravljenja: Natančna patogeneza nastanka keloidov ni znana. Pojavnost se pri posameznikih deduje, pogosteje se pojavljajo pri črncih, azijatih in latinoameričanih. Zaradi poškodbe kože (rana, piercing, infekcije, kirurške rane, ob britju), kirurške rane ali izjemoma spontano pride pri dovzetnih posameznikih do hiperproliferacije fibroblastov, ki se klinično odražajo kot keloidne brazgotine. Napaka v genskem zapisu, ki narekujejo potek programirane celične smrti - apoptoze ali celične proliferacije, naj bi pomembno vplivala na patogenezo keloidov. V raziskavi so primerjali ekspresijo 64 genov, za katere je znano, da sodelujejo pri apoptozi. Ugotovili so, da je pri posameznikih, ki tvorijo keloide, ekspresija osmih genov, ki sodelujejo pri apoptozi manjša kot pri populaciji, ki ne tvori keloidov. Avtorji članka menijo, da se fibroblasti v keloidih s tem izognejo apoptozi in se zato še naprej delijo v vezivnem tkivu. Raziskujejo tudi vlogo prekomerne ekspresije inzulinu podobnega rastnega faktorja I (insulin like growth factor - IGF I) in tkivnega rastnega faktorja β1 ( tissue growth factor - TGF β1), ki naj bi bila pomembna pri uravnavanju rasti celic. Kot vzročne dejavnike za nastanek keloidnih brazgotin so raziskovali tudi pomen hipoksije, nepravilnosti v tvorbi kolagena, biokemične dejavnike in imunohistološke dejavnike, vendar niso našli faktorja, za katerega bi lahko rekli, da je odločilen pri tvorni keloidnih brazgozin. Diagnozo postavimo klinično. Viden je prekomeren razrast brazgotinskega tkiva preko meja brazgotinske črte. Težave, ki jih povzročajo kelodi, se pri posameznikih razlikujejo. Bolniki z keloidnimi brazgotinami so lahko brez težav, pogosto pa so brazgotine srbeče, preobčutljive na dotik, včasih se na mestu keloida pojavljajo ostre, kljuvajoče bolečine ali pa prizadete moti le izgled brazgotine. Najpogosteje se keloidi pojavljajo nad prsnico, nad deltoidno mišico, na ušesni mečici in na zgornjem delu hrbta. Tem delom pravimo predilekcijska mesta in se jim skušamo izogniti ob kirurških posegih. V kolikor to ni mogoče, moramo biti zelo pozorni na kirurško tehniko, ki pa ne (vpliva) zagotovi celjenja rane brez keloida. Tudi vnetne pustule in papule na hrbtni strani vratu (Acnae keloidalis nuchae) večkrat celijo s tvorbo keloidov. Hipertrofične brazgotine je zlasti v razvojni fazi težko ločiti od keloidov. Največkrat je razlika le v tem, da se v nasprotju s keloidi ne širijo preko meja brazgotine. Zdravljenje hipertrofičnih brazgotin in keloidov je podobno, vendar se hipertrofične brazgotine po zdravljenju redkeje ponavljajo kot keloidi. Zato je za bolnika zelo pomembno, da pravilno razlikujemo med hipertrofično brazgotino in keloidom, kar pa je pogosto težko. Najboljši način zdravljenja keloidnih brazgotin je preventiva. Posebej pozorni moramo biti pri osebah z znano predispozicijo. To pomeni, da jim moramo odsvetovati nepotrebne kirurške posege (prebadanje ušes, odstranitev nenevarnih kožnih tvorb, tetovaž, prebadanja kože) in jih opozoriti na to, da lahko nastane keloidna brazgotina že na mestu celjenja najmanjše poškodbe kože. Vse spremembe na koži pri predisponiranih pacientih (akne, okužbe) je potrebno zdraviti takoj, da se čimbolj zmanjša območje vnetja in s tem območje poškodovane kože. Opisane so številne različne metode zdravljenja keloidnih brazgotin, kot posamezni načini ali v kombinaciji: • pokrivanje s silikonskimi ploščicami, • izvajanje mehanskega pritiska na keloide, • intralezijsko vbrizgavanje kortikosteroidov • kriokirurgija, • klasična ekscizija s skalpelom, • lasersko zdravljenje, • radioterapija, • intralezijsko vbrizgavanje interferona alfa, • intralezijsko vbrizgavanje (blokatorjev kalcijevih črpalk) verapamila. Več raziskav potrjuje, da je pokrivanje s silikonskimi ploščicami varen in učinkovit način preprečevanja in zdravljenja hipertrofičnih brazgotin in keloidov. Uporaba silikonskih ploščic pomaga pri odpravljanju simptomov, kot so srbečica, bolečina, zbadanje in pozroči zmanjšanje in zmehčanje brazgotine. Najboljše rezultate lahko pričakujemo ob pravočasnem začetku zdravljenja oziroma preprečevanju. Mehanizem delovanja silikogel ploščic še ni znan. Izvajanje pritiska na mesto brazgotine se uporablja predvsem ob eksciziji keloidov na ušesni mečici. Mehanski pritisk se izvaja na mestu ekscidirane keloidne brazgotine, z nošnjo uhanov za izvajanje pritiska. Glavna težava tega zdravljenja je, da jih morajo pacienti nepretrgoma nositi od 6 do 24 mesecev, kar je večkrat težko izvedljivo. Injiciranje topnih kortikosteroidov (Kenalog, Flosteron..) na mesto keloidne brazgotine je najpogosteje uporabljen način zdravljenja pri večini pacientov. Zdravljenje z njimi se lahko uporablja kot monoterapija ali kot podporno zdravljenje ob predhodni eksciziji keloidne brazgotine. Kadar se jih uporablja kot monoterapijo, je rezultat zdravljenja ponavadi zmehčanje brazgotine, zmanjšanje volumena brazgotine in lajšanje simptomov brazgotin. Žal kjub zdravljenju keloidne brazgotine in hipertrofične brazgotine nikoli poplnoma ne izginejo. Kriokirurgija se uporablja po neuspešnem zdravljenju s kortikosteroidi. Izvaja se tako, da keloid prebodemo z injekcijsko iglo ali posebej za intralezijsko kriokirurško zdravljenje keloidov narejeno iglo in skoznjo prebrizgamo tekoči dušik. Klasična ekscizija keloidne brazgotine s skalpelom je enostavna metoda. Takoj po eksciziji, kot samostojni metodi zdravljenja, se keloidna brazgotina ponovi v 55% (). V nadaljnjih dveh letih po eksciziji se keloid ponovi v 80%, če pacienta spremljamo dovolj dolgo pa lahko ugotovimo ponovitev pri skoraj vseh bolnikih. Zato moramo paciente, če hočemo ocenjevati uspešnost zdravljenja keloidnih brazgotin, slediti še vsaj 18 mesecev. Velika pogostnost ponovnega pojava keloidnih brazgotin ob uporabi klasične kirurgije predstavlja terapevtsko dilemo. Klasična kirurgija je edina metoda, s katero je možno popolnoma odstraniti velike keloidne brazgotine, obenem pa je ravno ta metoda, dolgoročno gledano, najmanj učinkovita. Radioterapija se lahko uporablja kot samostojno zdravljenje keloidnih brazgotin, še boljši rezultati zdravljenja pa dosežemo, če radioterapijo kombiniramo s klasično kirurgijo. V tem primeru naredimo popolno ekscizijo keloida v zdravo, ki ji sledi radioterapija. Injiciranje interferona alfa po eksciziji keloidne brazgotine ali po ablaciji z erbi lasarjem zmanjša možnost nastanka keloidov, vendar pa so si rezultati o uspešnosti zdravljenja keloidnih brazgotin nasprotujoči in ni trdnih dokazov o večji uspešnosti zdravljenja. Verapamil je uveljavljen antagonist kalcijevih kanalčkov. Ugotovili so, da antagonisti kalcijevih kanalčkov inhibirajo sintezo in sekrecijo mulekul ekstracelularnega matriksa, vključno s kolagenom, glikozaminoglikani, fibronektinom in povečajo produkcijo kolagenaze – encima za razgradnjo kolagena. V vašem primeru svetujem, da se zglasite na kontrolni pregled po porodu. Na osnovi kliničnega pregleda vam bom lahko svetoval o izbiri zdravljenja. Revolucionarnega napredaka pri zdravljenju keloidnih žal še nis(m)o odkrili. Najpogostejša kombinacija zdravljenja je: injiciranje topnih kortikosteroidov, lasersko zdravljenje z "žilnim" laserjem valovne dolžine 532 in 1064 nm, ter silikonske ploščice. lep pozdrav Uroš ahčan