Spoštovana, opisujete vse tipične simptome kompulzivnega prenajedanja, ki se uvršča v motnje hranjenja. Po mnenju strokovnjakov je ta motnja multikavzalno pogojena, prepleta se več različnih vzrokov – genetska predispozicija, družinske okoliščine, osebnostne značilnosti in sociokulturni vplivi. Vpliv družinskih dejavnikov seže v najzgodnejše otroštvo (…kot otrok sem imela preveliko telesno težo,…), strokovnjaki ugotavljajo, da so bile matere debelih otrok negotove in so do svojih otrok gojile nasprotujoče si, mešane (ambivalentne) občutke. Ker so bile zbegane zaradi lastnih občutkov, da bi jih prikrile pred samo seboj, so otroke pretirano hranile (prestopale, vdirale čez otrokove meje) in bile pretirano zaščitniške (zavirale samostojnost) ter nadzorujoče. Hotele so doseči, da bi se otrok počutil ljubljenega. Hrana naj bi jim dala občutek varnosti in zadovoljstva. S tem so nadomeščale ključni vidik odnosa mati-otrok - s hrano so nadomeščale čustveni stik in bližino, ki je zaradi svojih mešanih občutkov niso zmogle dajati. Napolniti želodec z (materinim) mlekom je zato pomenilo istočasno tudi doseči pomirjanje in je pomenilo istočasno napolniti se z ljubeznijo, zaupanjem, varnostjo, kar bi sicer dobivali skozi čustveno bližino). Hrana tako postane simbol in nadomestek za bližino in ljubezen. Posledica je, da tak človek za pomirjanje napetosti in tesnobe potrebuje hrano. Zato je kompulzivno prenajedanje pogosto povezano tudi s pomanjkanjem samospoštovanja, nizko samopodobo, depresivnostjo, anksioznostjo, perfekcionizmom, šibkim nadzorom nad impulzi, občutki krivde, črno belim doživljanjem sveta, nizko frustracijsko toleranco, strah pred bližino itd. Ker so te osebe največkrat odraščale pod močnim (zunanjim) starševskim nadzorom (ali povsem obratno – zanemarjane), niso razvile ustreznih mehanizmov (notranjega) nadzora. Zato kljub neprestanim poskusom vzpostavitve kontrole nad prehranjevanjem in kljub močnim občutkom krivde ne zmore nadzorovati in ustaviti prisile po prenajedanju, oziroma to zmore le za kratek čas. Nekontrolirano hranjenje običajno spremlja tudi občutek izgube kontrole (…ne morem se brzdati pri hrani…). Pogosto lahko opazimo vzorec cikličnega izmenjavanja odrekanja hrani (lahko celo stradanje), čemur sledi prenajedanje. Telesna teža kompulzivnih jedcev je lahko normalna ali le rahlo povečana, lahko pa je tudi prekomerno povečana. Pogosto je ta motnja povezana tudi z anoreksijo ali bulimijo. Nekateri strokovnjaki menijo, da kompulzivno prenajedanje ustreza vsem kriterijem zasvojenosti: izgubi kontrole nad zaužito hrano, psihični in fizični odvisnosti od hrane, abstinenčnim simptomom ter negativnim posledicam (povečana telesna teža, socialna izolacija ...). Hrana deluje kot zaviralec ali vzpodbuda: umirja, otopi občutke in čustva, ublaži bolečino. Ker je izvor te motnje kompleksen, se je pri njenem zdravljenju potrebno usmeriti na vzroke in ne le na simptome (prevelika telesna teža). Diete imajo pri kompulzivnih jedcih ravno obraten učinek, saj odrekanje hrani v telesu sproži še večje poželenje po prenajedanju (…ko se odločim, da bom omejila vnos sladkarij in nezdrave hrane, da se takrat dobesedno bašem z njimi..). Ustrezno zdravljenje je usmerjeno na vzroke, ustrezno obliko psihoterapije je včasih potrebno kombinirati tudi z zdravili. Večinoma zdravljenje te motnje poteka ambulantno, v težjih oblikah pa je potrebna celo hospitalizacija. Poiščite torej strokovnjaka psihoterapevta, s pomočjo katerega boste poiskali načine, da svoje lakote po čustveni bližini ne boste še naprej tolažili s hrano. Pazite nase,