Spoštovani! Da lahko sploh pridem do problema, ki ga imam, vam moram najprej zaupati življenjsko zgodbo. Stara sem 27 let, kmalu bom 28. Za vse v življenju sem se morala boriti in se še borim. Začeos e je po rojstvu moje mlajše sestrice. Takrat sem začutila razliko, ki jo je delal moj oče med nama. Nikoli mi ni bilo jasno zakaj, dokler mi ni mama povedala, da si je oče pred mojim prihodom na svet želel sina. Razlike so bile vedno večje, npr. jaz nikoli nisem bila zadosti dobra, za vse otroške lumparije moje sestre sem bila kriva jaz in za njih tudi fizičnoo kaznovana. V osnovni šoli sem poiskala pomoč socialne delavke, ki mi je rekla, da me oče tepe, ker me ima rad. Zato nikoli več nisem poiskala pomoči ampak sem raje prenašala vse skupaj. Za svoj šolski uspeh sem bila vedno sama odgovorna, nikoli me nihče doma ni vzpodbujal, niti grajal ob slabi oceni. Pri 16 letih sem spoznala svojega prvega resnega fanta, skupaj sva preko študenta začela delati ni od takrat sem finančno samostojna. Zveza je trajala dve leti in po, potem sva se razšla zaradi njegovega posesivnega vedenja. S sedanjim partnerjem, s katerim sva skupaj skoraj 8 let, sva začela približno pol leta za tem, kmalu sem se tudi priselila k njemu in do danes sva si ustvarila prijeten dom. Med tem se je pred dvema letoma nezdrava veza mojih staršev začela krhati, oče je poskusil storiti samomor, do sedaj je zaradi boderline osebnostne motnje bil hospitaliziran 3x. Mam se je odselila, se zapletla v zvezo z poročenim moškim. Jaz pa sem med njima bila kot pink-pong žogica. Rešujem njune probleme, svojih pa ne znam. Začela se je brezvoljnost, energije je bilo ravno toliko, da sem preživela šiht, doma pa nula od mene. zato sva se začela s fantom prepirati in se kregati za vsako malenkost. Grozna je bila tudi nespečnost. Zaspala sem z lahkoto, potem pa sem se zbudila po 6-8x na noč. In proti jutru ko sem res trdno zaspala sem se morala že vstat, utrujena kot da me je nekdo prebutal. PRav tako sem to emocionalno praznino zasipavala s tonami nezdrave in mastne hrane, tako da sem se tudi zredila in potem sem se samo sebe še bolj sovražila. Vsaka mala stvar me je spravila ob živce in me vrgla iz tira ter me razjezila. Potem sem svoje težave zaupala svojemu zdravniku in predpisal mi je prozac. In teh pol leta kar sem jemala zdravila sem bila po dogem času srečna, polna energije, zveza z fantom je cvetela vse je bilo kot v pravljici, tudi zaradi staršev se nisem več sekirala. Tudi vso odvečno težo sem brez težav in brez diet izgubila, ker ni bilo potrebe po prenažiranju( Ko sem jedlapred prozacom, sem jedla dokler mi ni bilo slabo). Pred dvema mesecema pa sem začutila močno željo po materinstvu in z fantom sva se odločila da bova začela delati na tem. Prenehala sem jemati kontracepcijo in tudi prozac. En mesec je še šlo, zdaj pa spet zapadam v stare tire, spet sem se začela prenažirati, vem, da ne smem ampak si ne morem pomagati, moj energijski nivo je na nuli, vse me že spet živcira, vsaka mala stvar me vrže iz tira, zredila sem se za 7 kg v enem mesecu, spet mi pada samozavest in samopodoba, z fantom se kregam za vsako malenkost, počasi se me bo navolil in me postavil pred vrata. Ne vem kaj naj naredim, da bom spet stabilna, ne bi rada jemala antidepresivov do konca življenja, sploh pa ne med nosečnostjo, katero že nestrpno pričakujem, celo preveč. Ves čas mislim samo na to, čeprav vem, da ne smem, da moram pustiti stvarem da stečejo svojo pot. prosim, svetujte mi, kako naj prebrodim to krizo, ker se sovražim tako kot sem zdaj, ampak si enostavno ne znam pomagati. In če sem že zdaj taka, kaj bodo potem meli moji otroci 0od mene. Prosim pomagajte, ker sem že čisto obupana.