Spoštovana, Navajate, da vas ob razpadu zveze preplavljajo občutki krivde, jeze in ponižanja, ker se bivši partner ni čustveno navezal na vas. A neredko se zgodi, da po fazi zaljubljenosti, kjer vidimo le idealizirano sliko partnerja, realna slika, ki jo počasi začnemo spoznavati, ne ustreza našim predstavam in pričakovanjem. Kadar so razlike prevelike, se zaljubljenost ne prevesi v ljubezen, temveč zamre, partnerja se oddaljita. Če je naše navezovanje na partnerja zrelo, nam taka izguba sproži žalost in žalovanje (faze žalovanja so opisane v prejšnjem pismu(Izguba, žalovanje in ločitvena tesnoba). Kadar pa smo od partnerja čustveno odvisni, se ob izgubi pojavijo različni mešani občutki (jeza, krivda…) ter močni anksiozni in depresivni občutki, ki lahko kažejo na ločitveno, separacijsko tesnobo. Ta se pojavlja pri tistih ljudeh, ki so tudi na svoje starše navezani z mešanimi občutki in od njih niso ustrezno izpeljali in zaključili procesa čustvenega in osebnostnega osamosvajanja. Do takega zastoja pride ponavadi zato, ker starši v svojem odnosu do otroka niso ponudili brezpogojne in konstantne ljubezni. Ko taka oseba odraste, se na partnerje naveže z otroško ljubeznijo in nezavednim pričakovanjem, da ji bo partner nadomestil čustvene primanjkljaje. Na ta način vstopi v enako čustveno odvisno pozicijo, v kakršni so bili kot otroci s svojimi starši. To sproža enake občutke – odvisnot, strah pred zapuščanjem, jezo, krido itd. Prav tako taka oseba odnosa ne vidi realno. Sebi pripisuje vpliv in moč, ki je realno nima ( …Vsak dan mislim na zadnje srečanje, kje sem ga polomila…), svojo vrednost veže na uspeh ali neuspeh partnerstva (…počutim se zelo ponižana…). Če bi vaši občutki jeze, sramu in krivde postali tako močni, da bi okrnili kvaliteto vašega življenja (na primer kot depresija), vam svetujem, da poiščete pomoč psihoterapevta. Pazite nase,