Pozdravljeni! Zadnjih 6 mesecev poskušam zapustiti partnerja, pa tega nekako ne zmorem. Skupaj sva že 7 let, par sva od mojega 16 in njegovega 20 leta. Stvari so se odvijale prehitro in po 2 letih zveze sva se skupaj odpravila študirat, pri čemer sva živela sama v najemniškem stanovanju. Takrat me je fant močno omejeval pri stikih s prijatelji, ni mi pustil, da bi hodila ven in se zabavala, praktično me je izoliral od družbe. Ko je on zaključil študij (2 leti pred mano), me je pustil samo in se vrnil domov, česar mu ne morem odpustiti. Nikoli tudi ni hotel početi ničesar, kar je meni všeč, nikamor iti z mano, niti na počitnice, niti na izlet... Vse do letošnjega marca, ko sem se odločila, da ga zapustim. Pogovor se je končal z grožnjami s samomorom iz njegove strani in v meni pustil hud strah. Od takrat se je fantovo obnašanje popolnoma spremenilo, obnaša se skoraj tako, kot da bi bil odvisen od mene. Povsod mi sledi, vsak dan me hoče videti, ničesar noče početi brez mene, ne zanima se več za prijatelje, ki za to krivijo mene. Dobesedno me duši, zaradi česar postajam depresivna, saj ne vidim več izhoda iz zveze v kateri nisem srečna. Imam ga zelo rada, a ga ne ljubim. Težava je tudi v tem, da niti nimam želje po spolnosti in me fizično ne privlači. A hkrati me vedno, ko premišljujem o razhodu zgrabi panika, ker ne vem, kako naj to izvedem. To je hkrati tudi moje vprašanje - kako naj zapustim partnerja, brez da bi pri tem psihično uničila njega (ki je pretirano navezan) in sebe (predvsem zaradi občutka krivde)? Hvala za odgovor in lep pozdrav!