Pozdravljeni, s fantom imava težavo, ker se neprestano kregama. Ko so dobri dnevi se imava zelo rada,en drugemu to pokažema, to je po navadi takrat ko sva skos skupaj. On nikakor ne razume da imam rada neko svojo svobodo, da grem ven med vikendom, da grem s prijateljico na kavo, da grem rada v naravo na rekreacijo, … Vedno mi govori da se mu lažem, da skrivam stvari pred njim, da izpeljujem stvari samo da ne bi rabla nič povedati...skratka ne vrjame mi nič, ne zaupa,vidi me v popolnoma drugi luči kot sem. Vsi ki me poznajo vedo da sem iskrena, poštena, dobra po srcu,..on pa me ima za lažnivko, hinavko, egoistko vedno ko se skregama. Nikoli nisem dala povoda za takšno mnenje,vse te pomisleke in nezaupanje (čeprav on trdi da skos dokazujem da sem nepoštena,hinavska..), vedno sem mu do potankosti vse povedala, koga sem kje srečala, s kom sem se pogovarjala, s kom sem bila, kje sem bila, kako dolgo,... Po eni strani deluje kot da me noče omejevat, mi prepovedovat stvari... po drugi strani pa ga moti kamorkoli grem (še trgovina je včasih sporna) je že vse narobe, že ima pomisleke da sem bila nekje drugje ali da mu nisem vsega povedala,... vedno mu povem vse, kamorkoli grem, kam grem, s kom grem pa je še premalo, kljub temu mi ne verjame, milijonkrat sem mu povedala da me drugi ne zanimajo, da sem iskrena do njega, da želim živeti z njim, ampak on si v glavi naredi svoje „filme“ in temu vrjame, me želi prepričati da sem se zlagala četudi se nisem, enostavno mi ne zaupa. Kregava se vsak dan, tudi večkrat na dan, če sem doma ali če sva skupaj je vredu... Parkrat v tem času ko sva skupaj mi je na mobitelu zmanjkalo baterije, imela sem ogromno njegovih klicev, trdil je da sem telefon namerno ugasnila in mi v eno govoril naj po resnici povem kje in s kom sem bila. Tudi če kdaj zaspim, spim tako trdno da ne slišim telefona in spet mi trdi če se ne oglasim da sem nekje bila... zelo je jezen na mojo najboljšo prijateljico... ne vem zakaj saj nima razloga...moja prijateljica je zelo dobra po srcu...če greva s fantom kam in srečava kakšnega moškega je prvo vprašanje če sem imela kdaj kaj z njim, če mi je všeč, če bi imela kaj z njim, to me sprašuje tudi za stranke kjer delam..ko še nisem bila z njim sem šla vsak petek in soboto ven, vsak dan pet krat na kavo, ampak ker je že pred časom omenil da ga to moti grem sedaj 1-2krat na mesec ven, 1-2krat na teden na kavo s prijateljico, h gasilcem grem zelo redko... ampak še takrat ko grem kam se spet skregama preden grem in potem ko pridem. Ko se skregama se zelo razjezi, se dere, me žali (hinavka, lažnivka,prasica,da hočem bit z drugim), tudi zagrozil mi je že z udarcem... Ne vem več kaj še naj storim... tolikokrat sva se že pogovorila... vse kar ga je motilo sem omejila, odvzet nekih normalnih stvari pa si ne pustim. Žalostno se mi zdi da me vidi v takšni luči...po eni strani mi zna pokazati da me ljubi, po drugi strani pa se sprašujem če me res ko se tako obnaša do mene, po eni strani ve da sem poštena do njega po drugi pa me ima za lažnivko...ne zna se obvladovat, ne zna obvladovat svoje jeze, besed... Resnično ga imam rada, pogovarjala sva se o skupni prihodnosti,o otrocih...ampak žal z takšnim psihiranjem in pod takšnim nadzorom ne morem živet, čisto sem že nervozna, živčna,jočem tudi jaz se začnem dret nazaj na njega ko mi že res čisto prekipi ko poslušam žaljivke... začela sem se spraševati če mi mogoče ravno on laže, mi skriva stvari, gre kam in sploh ne pove glede na to da mene skos obsoja za takšne stvari...dobivam občutek kot da sam sebe opravičuje s tem da obtožuje in krivi za vse mene... res ne vem več kaj naj si mislim, naj še zaupam ali ne, počasi še jaz ne bom več... z njim sem si želela preživet celo svoje življenje... zadnje čase pa se bojim kaj bo čez eno leto, dve, tri,.... če se že sedaj tako obnaša in mi popolnoma nič ne zaupa, dvomi v vse... sedaj sem začela dvomiti še jaz vanj... Kadarkoli je podvomil v moj telefon ali facebook sem mu vedno vse pokazala, on pa mi je že nekajkrat rekel da mi ne bo. Povedala sem mu že da je to bolano kar počne da mi omejuje takšne stvari, če je srečen ko mi odvazme stvar, ki me osrečuje in sem potem jaz zaradi tega nesrečna, če naj bom zaprta v stanovanju in potem mi reče da tega mi ni rekel da kaj ne smem al pa da naj bom doma, pač tako daleč pripelje da me odvrne od vsega da sem potem raje doma...Bolj mu dokazujem da sem poštena, manj mi vrjame on pa še namerno povzroča dvome v meni. Njega moti že pesem na fb in jo moram izbrisat on pa ne izbriše na pol nagih žensk,skratka za njega je vse normalno, pri meni je pa vse narobe. Čisto sem že na tleh, nimam več volje za nič, to me čisto zlomi... Prebrala sem že dosti o takšnih osebah...omenila sem mu da bi blo dobro da bi šel k psihiatru ker to ni normalno, da je to že bolano pa mi odvrne da z njim ni nič narobe da sem jaz bolana. Lepo vas prosim če mi lahko kako svetujete, kaj je tu za naredit, po vsakem pogovoru je kaki dan vredu potem pa je spet nekaj in spet se kregava...bojim se da bom čez čas jaz na koncu z živci, da se pa on nikoli ne bo spremenil, čeprav se mi zdi da se na nek način trudi in želi da bi se razumela... resnično ne vem več kaj naj si mislim. Na nek način razumem njegovo vedenje, vzkipljivost, nezaupanje...imel je življenje kot ga je imel...ampak je odrasel moški ki bi si moral razčistit neke stvari sam pri sebi, ne pa da zaradi njegove preteklosti trpim jaz, on, najina zveza... Zelo bom hvaležna če mi lahko vi pojasnite situacijo in svetujete kako naj rešiva najino zvezo...