Pozdravljeni! O kvaliteti plomb ne moremo govoriti kot o dobrih ali slabih glede na barvo oziroma kot jih pojmujete Vi, bele ali navadne. Govorimo o materialih, ki se uporabljajo. Vsak material ima svoje prednosti in slabosti. Glede na lastnosti, ki jih posamezen material nudi se zobozdravnik odloča ali predlaga uporabo za vsak zob, za vsako situacijo posebej. V grobem so na tržišču trenutno 3 vrste materialov, ki se trenutno največ uporabljajo za plombice. Omejila se bom na opis lastnosti materialov, ki so predvsem pomembne za razumevanje kdaj in zakaj se zobozdravnik odloči uporabiti oziroma predlagati njegovo uporabo v posameznem primeru. Kompoziti-klasični beli plombirni material se večinoma uporablja za izdelavo estetskih plomb v vidnem področju. S tem plombirnim materialom dosežemo najboljšo estetiko. Druga njegova dobra lastnost je, da se mikroretencijsko in adhezivno veže na zobovino (kadar so dobri pogoji izdelave lahko rečemo, da se material »zlepi« z zobovino). Zato ta material ne zahteva posebne oblike preparacije (tako rečemo oblikovanju zobne luknjice po odstranitvi kariesa) zoba ,kot jo zahteva npr. amalgam. Tako pogosto uspemo pri izdelavi plombe ohraniti več zdrave zobovine. Slabost materiala je ,da se pri strjevanju krči, in slabo prenaša visoke sile , pri grizenju na zobe v stranskem predelu, predvsem pri kočnikih. Pri postopku izdelave bele plombe je posebno pomembno, da lahko dosežemo dobro osušitev predela. Vlaga moti strjevanje kompozitov in na predelu kjer je bila pri izdelavi kompozitne plombice vlaga (slina, tekočina, ki jo proizvaja dlesen, kri) se material ne strdi. Največ se uporablja za plombe v vidnem predelu od enice do petice in za erozije (klinaste vdolbine ob strani zoba),za stranske zobe kadar so plombice manjše po obsegu in predvsem kadar ne segajo pod dlesen. Pri obsežnih plombicah na stranskih zobeh pa že bolj pretehtamo ali bo plombica iz kompozita lahko enako kvalitetna kot iz amalgama. Še posebno, kadar rob plombice sega pod dlesen in ne moremo zagotoviti pogojev za izdelavo kvalitetne bele plombice. Amalgam, material ki je sive , srebrne barve in ga pacienti imenujete »navadne plombe«. Ni estetski, vendar je tudi po naši doktrini še vedno najustreznejši plombirni material za obsežnejše plombe v stranskem področju. Še posebno, kadar segajo globoko pod dlesen. Ima dobro odpornost na velike žvečne sile, ki se sproščajo pri žvečenju v tem predelu. Material se pri strjevanju rahlo razširi in s tem dobro zatesni robove – stike zob-plomba. Amalgam je ima še vedno najdaljšo trajnostno dobo. Govorim o trajnostni dobi materiala. Uporabljajo se še glasionomerni cementi (steklasti cementi), ki pa se kot plombirni material niso tako zelo uveljavili, saj njihove estetske lastnosti ne dosegajo estetike kompozitov, hitreje se obrabljajo, niso tako zelo odporni na žvečne sile, da bi lahko zamenjali amalgame. Imajo pa dobro lastnost, da jih malo vlage pri strjevanju ne moti. Torej moj odgovor na Vaše vprašanje se glasi, da je izbira materiala odvisna od primera do primera, od zoba do zoba. LP