Spoštovana, Namen laži je napačno predstavljanje realnosti. Študije kažejo, da lažemo vsi in vsak dan, seveda pa se količina in motiv za laži razlikujejo od posameznika do posameznika. Najpogostejši motiv za laganje je strah, racionalen ali iracionalen. Z laganjem se človek skuša izogniti (realni ali namišljeni) kazni. Ta strah se je oblikoval skozi otroštvo, ko so se morda starši s premalo razumevanja in tolerance odzivali na otrokove napake ali vedenje, ki ga niso odobravali. Sčasoma tako laganje lahko postane navada, postane prisilno, avtomatični odziv. V tem primeru v laži vztrajajo tudi ob soočenju z resnico. Do prisilnega laganja lahko pripelje izkušnja z izrazito nadzorujočimi starši, saj se jim na ta način upirajo in skušajo s tem ohraniti vsaj navidezno samostojnost. Pogosto ljudje lažejo tudi zato, da bi se izognili sramu, da bi v očeh drugih ohranili določeno (ponavadi idealizirano) podobo o sebi. Ponavadi je vzrok za to razcepljena samopodoba – na idealizirano zunanjo, ki jo kažejo svetu in nizko, razvrednoteno notranjo, ki jo tak človek skuša skriti z idealizirajočimi lažmi pred drugimi in seboj. Nadalje pa ljudje lahko lažejo zato, ker menijo, da ne bodo dobili tega, kar želijo, če bodo govorili resnico. Končno obstaja tudi patološko laganje, za katero pa je značilno, da je nemotivirano (nima jasnega razloga) osebi ne prinaša nikakršne koristi oziroma ji celo škoduje. Ker je prisilno in impulzivno, se laganje nadaljuje tudi takrat, ko je oseba zaradi laži oškodovana. Pogosto je patološko laganje povezano z osebnostnimi ali psihičnimi motnjami. Psihoterapevtska praksa kaže, da odpravljanje vzrokov (npr. iracionalnega strahu pred kaznijo) lahko zmanjša potrebo po prisilnem laganju. Pri patološkem laganju pa je potrebno najprej ugotoviti, ali je vezano na psihično bolezen ali pa morda na osebnostno motnjo (npr. borderline ali narcisistično), nato pa poiskati ustrezen terapevtski pristop, psihoterapevtski ali kombiniran z zdravili. Pazite nase,