živjo.imam fanta s katerim sva skupaj nekaj mesecev.vem, da to ni veliko, vendar se imava oba zelo rada. največji problem je ta, da je on zelo ljubosumen, posesiven, hitro izgubi živce in se spravi name. razlogov za ljubosumje nima, saj sem mu jaz zvesta in mu to tudi neprestano dopovedujem.on pa me nikoli ne posluša, rajši si izmišljuje vse mogoče razloge, da ne bi odlša nikamor, saj ga namreč moti že to, da grem v trgovino s prijateljico. misli namreč, da se mi bo kakšen fant približal in jaz se mu bom pustila osvajati. vendar jaz mu zaupam, pa čeprav ga poznam malo časa. ne vem no, jaz nisem takšna kakor on, ker sklepam po sebi(jaz ga ne bi prevarala, ker ga imam rada in sem z njim.nimam te potrebe, ker vem, da to ni fer stvar.po tem sklepam, da on čuti enako in, da bi ravnal tako kakor jaz-da bi bil zvest ne glede na vse). moti ga vse, ker je zelo živčen.ima probleme z živci, ker se včasih težko obvlada. jaz sem do njega vedno prijazna, ker ne želim biti tudi jaz nesramna.vem da bi to najverjetneje še vse poslabšalo.sej se je počasi začel truditi, se poskuša obvladovati in se skuša normalno pogovoriti. skuša biti čim bolj umirjen. vsaj en korak je naredil. ampak ne prenesem, da bi morala biti neprestano doma, saj ne delam nič slabega. on je očitno zelo nesiguren vase, saj me včasih kar iz nič napade (seveda vedno le z besedami)in začne obtoževati. je tudi zelo občutljiv in se hitro užali. po njegovem sem preveč otročja in ne mislim z glavo, ker včasih naredim kaj takega. sej to vem, da sem malo otročja ampak sem ugotovila, da je svet slab in si s tem skušam omilit to grenkobo iz sveta. skušam vzet vsako stvar malo pozitivneje in se nasmejat, včasih skušam kakšno stvar olepšat s tem ko povem kaj smešnega glede kakšnega problema...saj se s problemi tudi soočim, vendar se skušam čim manj sekirati, ker vem da mi škoduje. on pa to razume kot otročarije in pravi, da moram biti bolj odrasla in svari delat bolj premišljeno, ker sem večkrat takšna, ki naredim kaj kar tako-brez premislit-impulzivno.vendar to mi je všeč.njega pa jezi-postane bolj živčen. ne morem ga pomiriti, mu kaj dopovdat. ko mu skušam povedati moje mnenje, ki je različno od njegovega, mi govori, da mu nikoli ne dam prav, vendar jaz mu le povem kaj si sama mislim.če je to drugače od njegovega, pač ne morem pomagat. jaz se veliko žrtvujem in kar obljubim njemu se tega tudi držim (manj hodim tudi v trgovine, sprehode s prijateljicami,...). on pa se mi zdi da se bolj malo, ker po mojem sklepa, da se bom jaz spremenila, ampak bi me moral sprejeti takšno kakršna sem.le vsak bi se moral malo prilagoditi drug drugemu. ne vem kaj naj! na vse mogoče načine sem ga skušala prepričati, mu dopovedati...pa me ne posluša. kako naj me razume(jaz ga), naj je manj ljubosumen, bolj sproščen , kako naj bolj uživa zivljenje???? hvala.