POPovi zdravniki

Ljubosumje in nadzor v partnerskem odnosu

Dr.sci. Andreja Pšeničny univ.dipl.psih.

17. 11. 2009 10.39

Vprašanje

Pozdravljeni! Problem izgleda čisto vsakdanji, pa vendar ni. Ni, ker je verjetno redkost, da se po 34 letih zakona razideta dva, ki se imata še vedno zelo rada. V najin zakon se je prikradla laž in posledično nezaupanje. Ker s tem zelo težko živim, razmišljam o ločitvi. Pred približno osmimi leti je moža sodelavka pogosto klicala na mobilni telefon, tudi če ni bilo službeno nujno. Ob srečanju, je vedno skoraj zlezla vanj. Možu sem povedala, da me njeno obnašanje moti. Za "ljubi mir" , se mi je začel lagati, kar je bilo v zvezi z njo pred mano skrivati in se je z njo dogovoril, naj ga kliče samo na telefon v pisarni. Če omenim njeno ime, je takoj pripravljen na boj. S tem je ustvaril veliko nezaupanje in ljubosumje. Prosila sem ga, naj se o tem pogovarjava, ker bo bolje. On zatrjuje, da z njo nima nič in se nimava kaj pogovarjati. Ona ima delovno mesto doma, ker je terenska delavka. Mož ji je sedaj uredil pisalno mizo v njegovi pisarni, tako da lahko opravičeno pride občasno tja. Ker vem, da mi laže in stalno nekaj skriva, sem ga začela "kontrolirati". Navedem vam samo en primer od mnogih: Klical jo je takoj, ko sem šla z doma, pogovarjala sta se celih 15 minut, nato pa je klic kot vedno izbrisal. Slučajno sem ga takrat klicala tudi jaz in ni bil dosegljiv. Kot vedno se sprašujem, zakaj? Zakaj, takoj ko sem jaz odšla, zakaj toliko časa, zakaj klice briše ? Zakaj, če z njo res nima nič? To premlevam čez dan, ponoči, skratka neprestano. Postala je že prava mora. Nekaj časa sem ga prosila, pogovarjajva se, iskreno si povejva vse kaj koga teži, ker vem da bova samo z iskrenim pogovorom rešila problem. Nič. Nikakor se noče pogovarjati. Predlagal mi je, naj poiščem pomoč, ker da sem bolno ljubosumna. Prišla sva tako daleč, da se razen nujnih stvari, ne pogovarjava več. Pridejo dnevi molka in dnevi, ko moža enostavno ne morem več toplo objeti in poljubiti kot prej. Pri vsem tem pa moram povdariti najpomembnejše. Mož mi ljubezen izkazuje na vse možne načine, zato vem in čutim da me ima rad. Pred vsem tem nisem bila ljubosumna, saj sem možu 100% zaupala. Sprašujem se, res rabim pomoč jaz? Kako naj ga prepričam, da je pogovor o problemu edini način za rešitev najinega zakona? Hvala in lep dan želim. Joži

Odgovor

Spoštovana, Zastavili ste dve vprašanji: kako prepričati moža v pogovor o domnevni prevari in ali ste morda vi potrebni strokovne pomoči. Začniva s prvim. Osem let že premlevate, v kakšnem odnosu je vaš mož s sodelavko, pri čemer vam ljubezen izkazuje na vse mogoče načine. Ves ta čas ga skušate nadzorovati – njegovo delo in celo telefonske pogovore, pa vendar do zdaj očitno niste našli realnih »dokazov« za njegovo domnevno nezvestobo. A vanjo ste vi očitno prepričani in se zato skušate o vašem problemu nezaupanja vanj znova in znova pogovarjati. Niste pa napisali, kaj v bistvu pričakujete od tega pogovora. Da vam »prizna« nezvestobo ali da vas »prepriča« v svojo zvestobo? Pravite namreč, da ste možu rekli, da vas moti, da ga sodelavka kliče domov, zdaj pa vas skrbi, ker ga kliče v pisarno. Kako bi moral ravnati, da vam ne bi bilo sumljivo, saj stikov s sodelavko zaradi dela najbrž ne more prekiniti? Bi mu sploh verjeli, če bi vam zatrdil, da vas ne vara? Saj vam je očitno že večkrat to povedal, vi pa ste vseeno prepričani, da vam laže. Zakaj? Ali ste kdaj dopustili možnost, da vam mož morda vam v resnici nima česa povedati? Ali da se morda noče pogovarjati zato, ker ga vi ne želite slišati? Niti ni jasno, kaj bi moral vaš mož reči ali narediti, da bi mu zaupali. Po drugi strani pa: kaj pa bi vam pomenilo, kako pa bi ravnali, če bi iz moža »izsilili priznanje«? Bi ga zapustili, ker »mu ne bi mogli več zaupati«? Saj mu v resnici že več let (upravičeno ali neupravičeno) ne zaupate. Bistvo problema zato vidim prav v tem, da vi ne zaupate v vajin odnos. Vaša potreba po nadzoru kaže na to, da vi na moža niste varno navezani, temveč ste bolj verjetno v odvisniškem odnosu, ki ga obremenjuje nenehen strah pred tem, da nas bo partner zapustil. Nekaj pa zagotovo drži: bolj boste skušali moža nadzorovati, več jeze in odpora boste s tem budili v njem, ki na koncu koncev lahko pripelje natančno do tega, čemur se z nadzorom skušate izogniti – da vas bo zapustil. Ne zato, ker bi nujno imel izvenzakonsko zvezo, ampak zato, ker s tem partnerstvo spreminjate v ječo. Čisto mogoče bi bilo celo, da je mož jezen zaradi vašega nadzorovanja in se z odklanjanjem pogovora in skrivanjem odziva in upira vašemu ravnanju, da sta prišla v začaran krog medsebojne jeze in kaznovanja. Zato bi bilo smiselno razmisliti o naslednjem: če v partnerstvo nikakor ne zmoremo zaupati, potem najbrž res nima smisla vztrajati v njem, ne glede na to, kaj se je v resnici zgodilo. In še odgovor na drugo vprašanje: najbrž bi bilo koristno, da se s kom pogovorite o svojih stiskah. Namreč, če vas vaš mož ne vara, potem bi bilo dobro ugotoviti, od kod v vas toliko nezaupanja Če pa vas vara, bi se bilo dobro vprašati, zakaj toliko let vztrajate v tej situaciji, ne da bi karkoli ukrenili, namesto tega da moža pa kaznujete z nenehnim očitanjem, slabo voljo in sumičenjem. In še o tem, zakaj toliko let vztrajate v negotovi situaciji, ne da bi v resnici poiskali izhod iz nje. Pazite nase,