Spoštovani, Stara sem 53 let in več kot 30 let poročena. Z možem se imava še vedno zelo rada. Imam pa sama veliko težavo, ki najin odnos zelo močno razžira in oba, predvsem pa njega peha v stanje obupanosti. Morda je dobro to, da sem si končno sposobna priznati, da sem težav kriva predvsem sama. Moja največja težava je bolestno ljubosumje in želja po kontroli. Čeprav miselno vem, da bi bilo veliko drugače, če bi mi delal neumnosti, vedno znova,včasih sploh ne vem od kod, začnem z bolesnimi izpadi in tudi verbalnimi napadi. Sprožilec je lahko telefonski pogovor, nek brezvezen podatek, službeni stiki,.... Zavedam se, da tako ne bo moglo več naprej in moram nekaj storiti sama s seboj. Mož mi pravi, da nisem potrebna nobenih strokovnih pomoči, da je to enako, kot takrat, ko se odločiš, da boš prenehal kaditi. Torej, prenehati moram z mojimi izpadi ljubosumja, vprašanji, ki jim velikokrat sledijo bedaste obtožbe. Včasih se počutim, kot bi bili v meni dve osebi. Ena misileno pravi, saj imata skupni denar, delita si vse, obojestransko skrbita za svoji dve hčeri, ki sta obe že odšli, .... Druga pa mi v trenutku prišepne, kej pa če ti laže, kaj pa če te bo zapustil,....., in že takoj se te misli razbohotijo do neslutenih širin. Velikokrat ponoči, ko se prebudim, začenem razmišljati o vseh teh stvareh, o brezposelnih hčerah, o prihodnosti,.. in spanec je končan. Svojih misli ne morem obvladati. Ne vem, kolikokrat sem se že odločila, da se bom spremenila, uredila sama pri sebi zadeve in poskrbela za prijetno partnersko življenje, a mi vedno znova spodleti. Nisem človek, ki bi hodil po raznih terapijah. Največja terapija mi je odhod v naravo, hoja,... Morda bi omenila, da je tudi moja samopodoba zelo mlahava. Imam kakšen kilogram preveč, drugače pa mi pravzaprav nič ne manjka, a vedno znova se vidim, kot grdo... Naj omenim še moje otroštvo in mladost. Čeprav veliko ljudi pravi, da moramo vsi otroštvo pustiti za sabo, imam s seboj neke vrste nahrbtnik. Starše imam sicer še vedno žive, a nimamo stikov. Ko sem bila še dojenček so me dali k stari mami, kjer sem zrasla ob teti, stricu in starih starših. Predvsem od tete, ko pogledam nazaj, sem doživela velike pritiske, saj je v zameno za "rejo" pričakovala popolno vdanost mene, kasneje tudi mojega moža,...zato smo se odselili. S starši sem preživljalale počitnice, ko so me vzeli, dobesedno nasilno" in odpeljali s podeželja v mesto, in velikokrat si takrat niso vzeli dopusta, temveč me dali v varstvo tujcem. Svoje življenje z mojim možem sem začela zelo mlada. Tudi on izhaja iz družine, ki je bila hendikepirana zaradi smrti očeta že v zgodnji mladosti. V začetku sva živela pri moji teti, ki je bila ukazovalna in izkoriščevalska. Ker tam ni bilo prihodnosti, smo se odselili v stanovanje. Moj privzgojeni čut, da miram zanjo skrbeti me je še leta gnal, da smo ji pomagali na kmetiji, skrbeli za kurjavo,... Končalo se je z boleznijo mojega moža, ko fizično ni več mogel toliko delati in smo v zahvalo dobili odslovitev, češ da kdor ne dela nima tam kaj iskati. Težko sem prebolela in mož mi je stal ob strani. S teto nimam stikov, ker je rekla,da če ne delamo, nimamo pri njej kaj iskati. Težave, ki sem jih o sebi opisala v začetku, postajajo hude. Resnično imam veliko željo rešiti se teh traum in dvojnosti v sebi. Vem, da mi boste rekli, da samo sama lahko rešim ta problem in nihče drug. Vem, da je gotovo tako. Prosim Vas za nasvet, kako, s katerimi orodji, naj se dam na vajeti. Rada bi, da bi daljše obdobje ne prihajalo do konfliktov, da bi dobila oba ravnotežje. Ne vem, če me razumete, a tako hudo mi je, ko moža prizadenem, saj je poleg otrok edino bitje, za katerega bi naredila vse - in že v tem stavku "pojem" svojo besedo oz. trditev. Prosim Vas za karkoli, napotek, karanje, ogledalo,... in se Vam najlepše zahvaljujem. Lep pozdrav, M