Spoštovani, Ločitev vedno sproži zelo intenzivne občutke pri vseh družinskih članih, odraslih in otrocih, kiše dolgo izzvenevajo. Partnerja se ponavadi razideta, ker njuna zveza ne omogoča konstruktivnega sožitja, pri čemer sta ponavadi oba močno čustveno prizadeta. Ločitev je vedno samo končno dejanje dolgega procesa. Prinaša mnogo močnih čustev, povezanih z izgubo: tesnobnost, jezo, prizadetost, žalost, strah, negotovost, izgubo občutka varnosti, občutke zapuščenosti, včasih tudi razvrednotenja, zaskrbljenost in končno tudi občutke krivde. Začniva z vašimi občutki krivde, ki se kažejo skozi stavek: »kako naj še ravnam, da bi pomagala svojima otrokoma«. Pri čem jima želite pomagati? Da bi lažje sprejela vašo ločitev in novo partnerstvo? Da bi se lažje prilagodila spremembam? Da bi bila manj jezna na vas? Zagovarjam mnenje, da tretja oseba nikdar ni vzrok za razpad zveze, ampak je posledica težav. Zgodi se, da izberemo, se zaljubimo v človeka, pa se izkaže, ko se bolje spoznamo, da zveza ne funkcionira. Če smo poskusili težave prepoznati in rešiti, a smo vseeno iz različnih razlogov še vedno nezadovoljni ali celo nesrečni ob partnerju ali partner ob nas, nam ostane le ločitev. Za otroke je boleče oboje, tako življenje ob starših, ki so v konfliktih, kot tudi ločitev, saj se ob slednji prestrašijo, da bodo izgubili ljubezen enega od staršev. Zlasti jih je tega strah, kadar starši »vlečejo« otroke na sojo stran, iz njih delajo zaveznike. Pogosto se sliši, da naj bi po ločitvi starša poskušala prijateljsko sporazumevati glede obveznosti do otrok, a žal v realnem življenju ponavadi ni tako. Otroci, ki so že tako ali tako jezni, prizadeti in negotovi ob ločitvi, ker se soočijo tudi z izgubo občutka varnosti, stabilnosti v odnosih, se na koncu znajdejo še v položaju talcev konfliktov med staršema, ki se nadaljujejo tudi po ločitvi. Žal se je to zgodilo tudi v vašem primeru. Otroke manj prizadene ločitev sama, kot pa konflikti in negotovost ter razpetost med sprtima staršema po njej. Po tako močni in stresni spremembi življenja otroci potrebujejo pomirjanje, ki jim spet povrne občutek varnosti. Pri tem morajo biti starši umirjeni in potrpežljivi, tudi takrat, ko otroci na različne, neposredne in posredne načije izražajo jezo do njih. To pomeni zdržati, ne se odzivati z jezo ali užaljenostjo in prizadetostjo (saj to le zbudi občutke krivde, ki spet budijo jezo…), temveč mirno in z razumevanjem. Sin je prizadet in razdvojen, verjetno tudi poln občutkov krivde zaradi odločitve, ki jo je bil primoran sprejeti (s kom bo živel). Pred te3mi občutki se brani tako,skuša sam prd sabo opravičiti svoje ravnanje s tem, da vas naredi »slabo«, krivo za ločitev. Tako si zmanjšuje stisko. Morda bo zanj lažje nadaljevati vajin odnos, če se ne boste jezili nanj ali mu s prizadetostjo budili občutkov krivde, ampak ga boste skušali sprejeti in razumeti, čeprav vam bo to zagotovo težko, saj ste tudi sami prizadeti. A vseeno skušajte zdržati. Hčerkine težave,(ljubosumje, nezmožnost delitve) pa niso le posledica ločitve, ampak celotnih okoliščin in odnosov, v katerih je odraščala, a o njih iz vašega pisma ni mogoče sklepati. Če sami s hčerko ne moreta razčistiti, kaj je vzrok za to, vam predlagam, da se o tem pogovorita s kakšnim psihologom, ki . Realnost je, da bo imela vaša hči težave v odnosih z vrstniki, da jo bodo zavračali, če ne bo zmogla deliti oziroma če bo tako izrazito posesivna. Ljubosumje ima lahko različne korenine, pogosto pa je za njim strah pred izgubo ljubezni pomembne osebe ali pa strah pred tem, da bi pri njej izgubili posebno pozicijo. Vzrok je lahko tudi ta, da čustveno še ni dozorela do te mere, da bi bila lahko v odnosu z več kot enim človekom naenkrat, zato kakršnokoli pozornost tistega pomembnega človeka (mame, prijateljice…) do kogarkoli drugega doživi kot izgubo, kot da je sama izključena. Zato skuša morda odnos obdržati samo zase, ker ga ne zmore deliti. To običajno zmorejo otroci po četrtem, petem letu starosti, ta razvoj pa lahko kasni pri tistih otrocih, ki so odraščali o zanje čustveno neugodnih okoliščinah. Konflikti med staršema so že ena od takih okoliščin. In v takioh razmerah otrok lahko dobi občutek, da ljubezni ni dovolj, zato ljubljene ljudi težko deli še s kom. Pravzaprav se oba vaša otroka soočata s podobno težavo: kako razdeliti svojo ljubezen na več kot eno osebo (ločena starša, različne prijatelje…). Premislite in pazite nase,