Pozdravljeni.Stara sem 31 let.Z bivšim partnerjem sva ločena pol leta in imava 2 hčerki.Sedaj živim sama z njima in imam skrbništvo,on jih videva vsak tretji dan in po dogovoru glede na potrebe otrok,vse sva uredila sporazumno na socialni.Šel je živet k drugi ženski.Vsemu skupnemu premoženju,ki sva ga imela,se je odpovedal.Že mesec ali dva imam željo,da bi se s hčerkama preselila v drug kraj,ker me tam,kjer zdaj živim vse utesnjuje,je premalo prostora in hčerki nimata svoje sobe.Stanovanje v drugem kraju sem že našla in prepisala hčerki v drugo šolo,to sem bivšemu partnerju tudi povedala in da bo zraven živel tudi moj prijatelj.Zdaj mi očita,da mu nič ne povem in naj s selitvijo počakam in da se boji za hčerki,kako bosta selitev in menjavo šole sprejeli.Vse kaže,da ne more sprejeti dejstva,da bom živela z drugim moškim.Jaz mu nisem nasprotovala,ko je on povedal,da bo šel živet k drugi.Posvetovala sem se tudi pri odvetnici,ki je rekla,da bo težko kaj dosegel,glede na to,da sem skrbnica otrok.Hčerki mi pomenita vse in jima bom,če bo potrebno poiskala tudi strokovno pomoč(psihologinjo).Prepričana sem,da sem našla prijatelja,ki me ima rad in mi je v oporo.Bivšemu partnerju sem predlagala,naj ne otežuje stvari,če sva se do sedaj vse sporazumno,brez komplikacij zmenila,kljub temu,da sem bila čustveno na tleh.Pred dvema mesecema sem zapadla v efektivno,depresivno motnjo,predpisali so mi Paroxat 20 mg.Že 3 tedne hodim samo na dnevne skupinske terapije ob torkih in četrtkih.Zdaj se počutim v redu.Sprašujem vas,če poiščem strokovno pomoč tudi za hčerki,če se novemu okolju in šoli ne bosta mogli prilagoditi.Do sedaj s tem nista imeli težav.Moji starši in sorodstvo selitvi bolj ali manj nasprotujejo,ker jih za njiju in zame skrbi.Jaz sem pogumna in s tem nimam ne psihičnih ne finančnih težav,da sem samostojna oseba.Imam občutek,da temu,kako si bom uredila življenje,vsi nasprotujejo. Za odgovor in mnenje se vam že vnaprej zahvaljujem.