Spoštovani, Razumem vašo prizadetost, jezo in stisko, saj od svoji staršev pričakujemo, da nas bodo spoštovali in upoštevali naše meje, a žal vedno ni tako. Zato taka razočaranja močno bolijo in zamajejo našo sliko o svetu ter temeljni občutek zaupanja in varnosti. Ko nas starši (ali pa drugi ljudje) tako močno razočarajo, si najprej pomagamo tako, da nova spoznanja vključimo v svojo predstavo o njih in spremenimo svoja pričakovanja ter svoje ravnanje v skladu s tem. Na ta način najhitreje preprečimo nove incidente. V vašem primeru bi vam svetovala, da nemudoma zamenjate ključavnico in tako preprečite nadaljnje kraje. V naslednjem koraku pa bi se skušala z mamo pogovoriti, povedati, da je za vas njeno ravnanje nesprejemljivo, zahtevati vračilo ukradenega in pojasnilo za ravnanje. Obenem pa bi ji morali jasno povedati, da ima tako vedenje tudi zanjo neželene poledice, npr. to, da v prihodnje ne more več računati na vašo pomoč. Obenem jo skušajte usmeriti, da si poišče strokovno pomoč, saj je njeno ravnanje rušilno. Mama zanika krajo iz dveh možnih razlogov: lahko jo je močno sram in skuša na ta način ohraniti ostanke samospoštovanja, lahko pa se skuša na ta način manipulativno izogniti morebitnim posledicam. Katera od možnosti je bolj realna, boste lažje presodili sami na osnovi preteklih izkušenj z mamo. Tudi hudih stiskah, ko ima nekdo občutek, da se bori za golo preživetje, žal pogosto popusti nadzor nad ravnanjem in etika odpove. Res pa je, da je od tega, kako se bo mama zmogla soočiti s posledicami svojega ravnanja, v veliki meri odvisen vajin bodoči odnos. Zato je povsem na mestu, da jasno in brez olepševanja poveste in pokažete, kako močno vas je njeno ravnanje razočaralo in prizadelo ter mu postavite jasno in odločno mejo. Če sami ne boste mogli predelati tega hudega razočaranja, vam pri tem lahko pomaga pogovor s psihoterapevtom, saj je taka negativna izkušnja s starši lahko močno travmatična, pa čeprav smo že odrasli. Srečno in pazite nase,