Pozdravljeni! Sem 31-letna farmacevtka s Koroške, mati dveh malih otrok (3,5 let in 16 mesecev), tretjič noseča. Pišem zaradi očeta, zaradi katerega smo (z mamo in sestro) zadnje čase čedalje bolj v skrbeh. Je 61-letni upokojeni rudar, po poklicu sicer strojni tehnik. Odkar je v pokoju, se stanje iz leta v leto slabša, se pa težave, po maminih pripovedovanjih, vlečejo že od prej. Simptomi bolezni so podobni mešanici depresije, demence, shizofrenije, hipohondrije… Brala sem o vseh naštetih boleznih in ker nisem zdravnik, ne bi rada sama postavljala diagnoze. Opažamo, da je čedalje pogosteje slabe volje, jezen, celo sovražen do ljudi okrog sebe, zamerljiv, ljubosumen, strašno občutljiv in hitro vzkipljiv (z vsako besedo, ki jo kdo izreče, mu hoče in želi samo slabo). Pogovarjati se zna samo o politiki, kjer so tako ali tako sami lažnivci in izkoriščevalci, vsi ljudje so zanj slabi, nepošteni… Stalno samo obtožuje, sam sebe pa ne vidi, da je večkrat nesramen, žaljiv do drugih. Tudi hitra cesta, katere trasa bi naj potekala par metrov nad našo hišo, ga je vrgla s tira – znorel je in pljuval (javno) po vseh, ki so imeli karkoli z njo. Pogosto se na tiho pogovarja sam s sabo, je povsem odsoten, zagledan v neko točko in zamišljen, ponoči slabo spi in večkrat vstane, podnevi večkrat zadrema na kavču... Popolnoma je izgubil interes za stvari, ki so ga pred leti zanimale, izogiba se socialnim kontaktom, skregal se je z vsemi sosedi in izgubil (nagnal) vse prijatelje – nekdo, ki ne misli enako kot on sam, pač ne more biti njegov prijatelj… Strmo navzdol se mi zdi gre, odkar sem se poročila in odšla od doma. Sestra je zaposlena v Ljubljani in pride domov za vikend, pa še takrat precej časa preživi s fantom. Trudim se, da bi mu popestrila dneve, v varstvo jima dajem zdaj pa mlajšo hčerko, prej starejšega sina, pozimi hodim z njim na smučanje (ker mama ne smuča), pogosto hodimo domov na obiske, več pa ob dveh malih otrocih in službi, s katero počasi zaradi nastopa porodniškega dopusta zaključujem, ne zmorem. Utrujena sem, vendar mi otroka in mož, s katerim se zelo dobro razumeva, energijo, ki jo jemljejo, tudi vračajo. Pogovarjali se pri nas doma v pravem pomenu besede nismo nikoli. Rešitev problema je bil vedno očetov ali mamin molk, dokler je pač trajal, včasih tudi po cel teden. Izgleda, kot da oče uživa v tem, da druge spravlja v zadrego, jim vzbuja občutek krivde – ne obtožujem ga, verjetno tega ne počne namerno, pa vendar – za nas, ki z njim živimo, je to strašno naporno, ne toliko fizično kot psihično. Stalno nam očita, da nam je zanj tako ali tako že dolgo vsem vseeno, omenjal je tudi že samomor. To nedeljo me je po kosilu poklical in v joku rekel: »Lepo vzgajaj svoje otročke«. Po daljšem prepričevanju mi je celo povedal, kje se trenutno nahaja. Prestrašila sem se (kot bi se verjetno vsakdo) in šla na kraj, ki ni ravno blizu mojega zdajšnjega doma (45 min vožnje z avtom). Ko sem se skušala pogovoriti z njim, mi je samo ponavljal že tisočkrat slišane zgodbice in to, da je manjkal samo milimeter, da se ni vrgel na glavo v jez, kjer je bil. Da se pač počuti odveč na tem svetu. Vprašala sem ga, zakaj me je klical, in je rekel samo to, da mu je žal in da me ne bo nikoli več. Stalno poudarja, kako jaz poslušam ljudi, ki ga blatijo in mu mečejo polena pod noge, in jim tudi verjamem, ampak meni do zdaj še nihče razen njega samega ni rekel žal besede o njem. S svojimi sosedi je bila skregana že njegova mama, ki so ji kasneje postavili diagnozo demenca, vendar je pozabljati začela zelo pozno, vsi ostali znaki so nastopili prej. Na koncu ni poznala nikogar več. Brala sem o tem, da je dedna nagnjenost k demenci, ne pa tudi demenca sama po sebi. Mamo stalno obtožuje, da je zaljubljena v drugega, ker se, vedno, ko se usede na kavč, obrne proti hiši, kjer ta človek živi, in zre vanjo, ker se, če se srečata, pozdravita, ker že več let noče spati z očetom, ker se je ne sme dotakniti… Mama pravi, da mu je že stokrat povedala, da nima nič z njim, on pa še kar sumi, tuhta… Je zelo verna in zakon je zanjo svet, zato vem, da ne bi nikoli šla z drugim, raje bi bila sama, če bi že moralo tako biti. Je najbolj pošten in pravičen človek na svetu, kar jih poznam. Poleg tega gre iz hiše zelo zelo redko sama – daleč ne more, ker nima vozniškega izpita – najraje je doma, ob nedeljah gre k maši in včasih med tednom v trgovino. In verjamem, da jo je minilo vse poželenje, če že od poroke dalje posluša ene in iste obtožbe. Poleg tega je ves čas v skrbeh za mlajšo sestro (27 let), ki trenutno dela doktorat iz gradbeništva, da ne bo dobila službe, ker je menjala že nekaj partnerjev, da v življenju ne bo srečna, in seveda jo skrbi zame in za mojo družino (čeprav se v glavnem dobro razumemo, ne gre vedno vse, kot bi moralo), oče pa jo, namesto da bi jo podpiral, ves čas psihično utruja in ji nasprotuje. Tako vidim problem jaz, z mamo in sestro smo se sicer pogovarjale, vendar celotne zgodbe ne poznam in me niti ne zanima. Kar imata oče in mama med sabo, morata razčistiti sama. Nočem se vmešavati, ampak skrbi me, ker je mama zadnje čase videti strašno utrujena, ponoči ne more spati in pravi, da se z očetom ne more ničesar več zmeniti, ker takoj vzkipi in vpije nanjo. Večkrat sem se že poskušala pogovoriti z njim, pa se ne znam oz. ne vem, kako naj pristopim, da ne bom dobila vedno istih odgovorov. Poskušale smo ga tudi že spraviti k zdravniku, vendar vedno pove samo telesne znake (ki jih po mojem mnenju največkrat ni – izvidi so skoraj vedno negativni), o duševnih pa molči. Čedalje bolj nas je strah, da bo enkrat res naredil samomor. Ne bi si rade očitale vse življenje, da mu nismo pomagale. Kaj še lahko naredimo, razen tega, da čakamo in mirno gledamo, kako pred našimi očmi propada? Hvala za prijaznost. Andreja