Pozdravljeni! Stara sem 27 let, po poklicu poslovna sekretarka. Moja mama je pred enim letom zbolela za rakom dojke, kar je bil šok tako zanjo, kot tudi zame ampak za razliko od nje jaz svojih čustev nisem hotela pokazati, da me je novica o raku prizadela ker sem to zadržala v sebi. Vendar moram reči, da so te posledice, začele biti vidne najbolj sedaj, ko sem v obdobju brezposelnosti, z mamo sem šla skozi najtežje faze zdravljenja od kemoterapije, obsevanja in biološkega zdravljenja, katerega še vedno izvaja. Ko mi je hudo, se zvečer pred spanjem zjočem, tako da potem ne morem zaspati, ker me od jokanja bolijo oči. Ampak kadar se ne zjokam, me v prsih grozno tišči, tako da to moram narediti. Kar se tiče iskanja zaposlitve in pisanja prošenj sem jih napisala zelo veliko, vendar brez uspeha, ker vsi iščejo izkušnje, katere je danes težko dobiti, če ne potrebujejo tvoje izobrazbe delodajalci, ki so objavljeni na Zavodski spletni strani. Vendar zaradi zdravstvenih težav, ki jih imam ne morem opravljati vsako delo. Namreč rojena sem z 6 meseci z diagnozo “HYDROCEPHALUS-vodenoglavost” Ko se mi je voda prvič začela nabirati na možganih sem bila operirana kot dojenček, nato še 4.krat. Kot posledica tega pa imam moten center ravnotežja in medenico neenakomerno. Se pravi, da ne morem dolgo stati, ker me zagrabi v medenici in se ne morem premaknit, prav tako pa ne morem dolgo sedeti, ker se pojavi ista težava kot pri stoji.i sem šolanje končala normalno, v normalnih šolah kot vsi ostali otroci vendar sem za snovi potrebovala več časa. Odnos med mamo in mano, moram reči, da nikoli ni bil sproščen kar pravzaprav nerazumem še danes. Res pa je, da je mama bila z mamo od mojega tretjega leta starosti, ko se je ločila od mojega očeta, kateri je bil alkoholik in jo je pretepal. Tako, da imam občutek, da svojo slabo voljo, katero kaže, do mene temelji še na zameri med njo in mojim očetom ter samo spremembo s strani bolezni, ki jo je doživela. Zadnje čase, imam občutek, da živiva kot dve sovražnici pod isto streho. Zmeraj mi govori, da se osamosvojim, saj sem dovolj stara, da bi lahko imela tudi svojo družino, kar me tudi malo prizadene, glede na način na kareti to pove. Potem si mislim, čemu je vredno moje življenje, ki je brez nekega smisla. Kap pa ne pomeni, da sem čudak, ki ne mara družbe ampak imam občutek, da če nimaš denarja te tudi družba drugače sprejema in zaradi tega imam bolj malo prijateljev, katerim, lahko zaupam svoje težave. V mojih letih imajo mnoge moje prijateljice, poleg službe že družino in fanta, jaz pa živim pri mami, ker sem finančno omejena, da ne morem na svoje, čeprav bi si to želela kot vsi ostali. Prosim vas, za nasvet, kaj naj storim, ker se bojim, da bom od teh problemov, ki me pestijo zbolela tudi jaz in potem nisem za nikamor. Za odgovor na moje pismo se vam zahvaljujem in vas pozdravljam.