Pozdravljena dr. Andreja, Zadnje čase se srečujem z velikimi težavami v partnerskem odnosu. Ko sem začel prebirati po internetu, sem našel Borderline osebnostno motnjo in mislim da za tem boleha moja partnerka. Vam na kratko opišem: Star sem 39 let, ločen, oče dveh otrok ki ne živita pri meni. Pred dobrim letom in pol sem spoznal žensko staro sedaj 32 let, poročeno, mati dveh majhnih otrok. V pogovorih mi je govorila, da doma zadeve ne štimajo in da se ločuje,… tako sva se začela navezovati, se zaljubila,…. Ona je odšla od moža k meni. V osnovi sem svetoval, da vzame otroka s seboj, vendar sta se takrat z možem dogovorila, da otroka ostaneta pri njemu, ker nista vedela, kako bosta otroka sprejela mene. Zamenjala je tudi službo in prišla delat 150 km od doma v moje kraje. Dokler ni prišla živeti k meni in sva se dobivala le za srečanja, je vse bilo super. Potem so se začele med nama težave katere sem opazil kot njeno zelo naglo nihanje čustev,…. Ljubi nenormalno, a s tira jo spravi vsaka za moje pojme omembe vredna ne malenkost, ki jo spravi v popolno ignoriranje, odtujevanje, preziranje,.. to traja par dni, potem je spet zelo sladka. Izrbuhi jeze so zelo impulzivni in pogosti, kot pravim, za vsako malenkost. Toliko dobrega ne morem naredit, da ne bo našla malenkosti ki jo bo spravila v skrajno preziranje. Je zelo lepa in postavna ženska, a o sebi ima zelo slabo mnenje, da ni lepa, da nima lepe postave,…. Ko sem si na internetu prebral znake Borderline, jo več ali manj v vsem najdem. Starša sta jo imela zelo stara, mati je bila stara čez 40, oče čez 55 let, mati je bila v njenem otroštvu odsotna zaradi službe, oče se z njo ni preveč ukvarjal in kot kaže ima v sebi pomanjkanje ljubezni iz otroštva. Toliko je ne morem negovat, da mi ne bi očitala, da jo premalo negujem. Toliko svečk ne moreš prižgat, da ne bi očitala da ji ne prižigam svečk, malo karikiram, a upam da razumete kaj mislim. Če obrnem kazalec na sever, je narobe ker ni na jug, oz. obratno. Nikoli ne vem kdaj jo bo vrglo s tira, sicer je zelo sladka. Sladka ne zdrži več kot par dni, potem jo preseka neka malenkost in to se nenehno ponavlja. Pogovarjal sem se z njenim bivšim možem (ona tega ne ve,… in on se mi zdi zelo vredu človek) in zgodba se kristalno v vseh poglavjih ponavlja tako pri meni, kot se je pri njemu. Za vsako malenkost izsiljuje s tem, da spakira stvari in za nekaj dni oddide k mami, potem se vrne, to je v letu in pol naredila okoli 15x. Zelo jo imam rad in jo ljubim, ne vem več od kje jemljem moč da se sam čustveno ne zlomim, a rad bi ji pomagal, jo spravil k strokovnjaku po pomoč. Predlagal sem ji da poiščeva strokovno pomoč psihiatrične stroke, a noče niti slišat da je z njo kaj narobe,…. Takoj udari nazaj, da sem jaz bolan, da jaz potrebujem strokovno pomoč,….. Kako je vaše mnenje, kak nasvet,…..? Hvala v naprej in lep pozdrav.