POPovi zdravniki

Moteči zvoki

Dr.sci. Andreja Pšeničny univ.dipl.psih.

28. 10. 2010 01.06

Vprašanje

Pozdravljeni!Imam dokaj nenavadno težavo, ki v bistvu ni tako problematična, postaja pa vedno bolj moteča. Že kar dolgo imam probleme z "nevrotičnostjo", če lahko temu tako rečem. V bistvu sploh ne vem kje naj začnem... Moti me žvečenje hrane(in to ne samo tisto res nekulturno:) ) drugih ljudi, tiktakanje ure, glasno dihanje drugih ljudi ipd. Zdaj pa v podrobnosti: To ni samo nekakšno navadno negodovanje ob različnih zvokih( motijo me nareč samo zvoki) ampak se komaj zadržim, da ne bi "eksplodirala" po domače. Da ne govorim, kakšne misli mi grejo vse po glavi medtem... Starši so že od začetka seznanje s to mojo "nervoznostjo", ki so jo pripisali takrat še puberteti in me tolažili, da bo minlo, vendar sem zdaj stara že 23 let in še kar ne mine...V bistvu je vedno huje. Smešno pa je, da na primer zaspat ne morem pod nobenim pogojem, če tiktaka ura(v ta namen sem odstranila vse analogne ure iz stanovanja:)), če pa kdo opravlja glasna gradbena dela(vrtanje ipd.), pa lahko spim kot dojenček(brez kakršne koli nervoze). Vem, da je problem psihični in da sama sebe prepričujem podzavestno, kaj mi gre na živce in kaj ne, vendar sama opredelitev problema še vedno ni rešitev mojih težav, pa če se še tako trudim sama sebe prepričat, da je vse v moji glavi. Vem, da se problem sliši smešen, vendar je za mene kot sem že omenila vedno bolj moteč. Težko ostanem dobre volje med družinskim kosilom, ker me kar "trga" in bi najraje zbežala v drug prostor dokler se vsi ne najejo. Zadnje čase pa opažam, da spet ne morem zaspati, ker me moti že samo dihanje partnerja (kar me doslej še nikoli ni; skupaj sma 6 let) in moram spati z zamaški za ušesa(kar me je tudi sram povedati). Smrči pa na srečo ne. Preden zaključim, še moram povedati, da sem na vseh ostalih področjih v življenju lahko zelo umirjena, znam umirjeno reagirati na kakršnokoli stresno situacijo, nisem nervozna v smislu kot si ga ljudje predstavljajo(živčna razvalina, ki se ji že navzven vidi nevrotičnost).Stojim trdno na tleh,nisem depresivna, sem vse prej kot to-zaljubljena v življenje...:) Obstaja pa ta en problem...Upam, da imate kakšen nasvet, lahko pa mi poveste, da sem samo malo čudna :) Hvala!

Odgovor

Spoštovana, Določene zvoke doživljate kot posebno moteče, medtem ko z drugimi, celo mnogo glasnejšimi shajate brez težav. Če bi bila posredi slušna preobčutljivost, potem bi se podobno odzivali na vse zvoke, tako pa gre najverjetneje res, kot ste že sami ugotovili, za spremenjen odnos do določenih zvokov, za spremenjeno psihično odzivanje. Vzroki za to so lahko različni, omenila bi le tri, ki so najpogostejši. Prvi, najenostavnejši ,bi lahko bil, da ste skozi vzgojo dobivali sporočila, da so taki zvoki - cmokanje (ali kakšne druge vrste vedenja pri mizi) neprimerni, morda so vas nanje opozarjali na način, ki vas je prizadel ali užalil. Ta vzrok je sicer mogoč, a manj verjeten, glede na to, da se vaša preobčutljivost širi tudi na druge zvoke (tiktakanje, dihanje). Premislite oziroma se poskušajte spomniti, če so katera vzgojna sporočila v vašem odraščanju lahko povezana z odporom do teh zvokov. Druga možnost je, da je vaša preobčutljivost le način (simptom), skozi katerega se kažejo določeni vaši občutki (npr. jeza, užaljenost). Morda vam gre v resnici »na živce« človek, ki glasno žveči (npr. vas je razjezil, pa te jeze niste pokazali), ali pa partner, ki diha zraven vas. V določenih primerih naši odrinjeni oziroma potlačeni in neizraženi občutki lahko pridejo na dan kot »preobčutljivost) na kakšnem drugem področju. Premislite torej, ali morda na ta način ne izražate drugih svojih negativnih občutkov do določenih ljudi ali situacij (npr. tiktakanje ure nas lahko moti celo v primeru, ker zjutraj ne želimo vstati za šolo ali službo), dihanje partnerja nas lahko moti zato, ker smo jezni nanj, pa mu tega ne pokažemo ali pa smo se prepirali z njim, pa smo nanj še vedno jezni in podobno. Na vaše (morda pretirano) nadzorovanje izražanja občutkov in čustev lahko opozarja naslednje … da sem na vseh ostalih področjih v življenju lahko zelo umirjena, znam umirjeno reagirati na kakršnokoli stresno situacijo… Tretja možnost pa je, da se s temi simptomi izraža t.i. prisilna nevroza (obsesivno kompulzivna motnja OKM), ki sodi med anksiozne motnje. Sami ste pravzaprav opisali, da so vaše misli prisilne (Da ne govorim, kakšne misli mi grejo vse po glavi medtem... ) in v vas sprožajo močno tesnobo ( …) ampak se komaj zadržim, da ne bi "eksplodirala" po domače…). Ponavadi se OKM pojavi v obdobju pubertete (…ki so jo pripisali takrat še puberteti…), čeprav je njene začetke lahko včasih opaziti v otroštvu. Več o tej motnji (vzroki, značilnosti) lahko preberete na povezavi OKM . Zdravljene je psihoterapevtsko, oziroma s kombinacijo psihoterapije ) in zdravil (slednje predpiše psihiater). Ne glede na vzroke vam v primeru, da svoje težave doživljate kot moteče za vaše vsakdanje življenje, predlagam, da poiščete ustrezno strokovno pomoč (psihoterapevt, psiholog v primeru, da gre za OKM pa tudi psihiater). Pazite nase,