Dober večer! Sem star 14 let, težko priznam ampak bolehan z obsedenostnjo z kilogrami. Začelo se je pred kakim letom ali 2, ko sem začela hrano, ki sem jo pojedla zbruhala, natoje vse to vodilo do stradaja. Kakih slabih 5-6 mesecev sem stradala in tako zniževala moje nezadovoljne kilograme. Seveda to nisem pokazala na zunaj in znotraj saj sem se pred drugimi delala zelo samozavestno v moji koži. Iz 49kg velikost 164cm, sem v parih mescih zgubila na prej zadovoljnih 46kg velikost 166cm. Ampak mi to še ni zadoščalo in s časom je mama začela slutiti kakšna so moja načela, zato me je opazovala ko sem jedla. S začetkom je bilo težko začet to delati sedaj je to mala malica, ampka problem je bil to nehati večji problem kot začeti. Sedaj sem se spet zredila na 49kg in tega ne želim. Sem poskusila z telovadbo in dietami ampak moja skrb je, ker spet sem zabredla v dolgotrajno stradanje kar pa mi je všeč. Sem zelo razumna deklica kar se gre inteligence in teh stvari, celo v prihodnosti si želim biti dok.psihologije, drugim z lahkoto svetujem da je to nekaj ne naravnega in da si s tem uničuješ življenje in samega sebe, ampak sedaj ko sem sama zabredla v to vidim kako se drugi počutijo in da to ni lahko prenehati. Zdi se mi velik doseg da sem shujšala in se mi po eni strani ne zdi narobe da to delam. Vem da je narobe ampak kaj ko je uspeh do ˝popolne˝ postave večji od razuma. V današnji družbi to predstavlja uspeh (˝popolna˝ postava) in vsepovsod so ti oglasi kako shujsati in te diete ni čudno da vse več ljudi zaprede v te težave v katerih sem jaz. Moj običajni dan je bil v šoli nisem jedla malice, zajtrkovala tako ali tako nisem, kosilo naj bi imela doma ampak mame tako ni doma ˝nikoli˝ in sem to preskočila, ker sem šla ven z prijatelji sem se vrnila zvečer in tako nisem imela apetita ali pa sem rekla da nisem lačna in da je prepozno za jest. To so bili moji običajni dnevi ki so me spremljali okoli 5 mesecev. Vse to sem začela ker mi je enkrat ortopedinja pri kateri sem bila zaradi problemov v hrbtenici(sem si jo enkrat zlomila) in mi je rekla da bi mogla malo bolj pazit na kaj jem, doma so mi skozi sponašali ker nisem bila tako suha kot moja sestrična mojih let in to mi je bilo dovolj. Sedaj mi mama pravi da nikoli nisem bila debela da zaj sem pa presuha ampak zakaj me je pa prej tako psihično uničila ko mi je pravila da sem debela. Bila sem tako obupana da sem izbrala najhitrejsi in po eni strani najlažji način kako shujšam in sem uspela ampak to ni bilo dovolj še vedno poskušam shujšati in bojim se da se bodo govroice mojih prijateljev da bom čez par let v bolnici res uresničile, ampak kaj naj ko tega po eni strani ne morem zastopiti ker mi je to že tako stopilo v glavo. Hvala za vaš čas!