Spoštovana zaskrbljena mamica, vsekakor je prav, da ne zapravite zaupanja svoje hčere, če je želela bolečino in seveda tudi bolezen podeliti ta trenutek samo z vami. V nadaljevanju bi vam svetovala, da sedeta in ji lepo poveste, da jo imate radi, da vas kot mamico zanjo zelo skrbi in seveda, da ji želite pomagati. Zagotovo bo vašo pomoč v štartu odvrnila, saj tovrstno početje pri dekletih v odraščanju to ni tako osamljen primer. Predlagam vam, da ji morda za začetek predlagate, da prebere mojo knjigo: Motnje hranjenja, od besed, ki ranijo, k besedam, ki celijo - tako bo morda v njej našla kar precej teoretičnih izhodišč, da se s tovrstno zasvojenostjo in boleznijo ni igrati, da ima lahko posledice, kako ravnati, zakaj do tega pride, in morda se kje v kakšni od izpovedi drugih deklet, tudi sama najde (priporočam jo tudi vam, če je ne bosta dobili v knjižnici, mi po osebnem mailu dsternad@gmail.com pošljita naslov in vam jo pošljem). Vsekakor gre najprej za njeno priznanje, da potrebuje pomoč, da sama ne zmore, da z vami ne želi, ker je preveč čustveno vpletena v vajinem odnosu in seveda ji povejte, da ste ji ponudili pomoč, da sem ji tudi sama pripravljena pomagati, le kontaktirati me bo morala po mojem mailu. Vsekakor še kako odsvetujem raznorazna pomagala, diete, idr. o tem seveda morda tudi osebno, če boste želeli. Torej, korajžno in čim prej zagrizite v to kislo jabolko, ki ima lahko resnično posledice, če ne bosta pravočasno ukrepali.