Pozdravljeni, sem stara 16 let in končujem 1.letnik gimnazije v LJ. Boleham za motnje hranjenja že od svojega 14 leta. Najprej se je začelo kot blago hujšanje, nato se je sprevrglo v anoreksijo in zdaj že 2 leti boleham za bulimijo. Bruham pred vsakim testom, spraševanjem, referatom tudi po 3X na dan. Vzrok bolezni iščem v stresu in v utehi, ki mi jo daje hrana. Starši za bolezen ne vedo, saj si nočem pokvariti svojega ugleda. Želim poiskati pomoč, vendar me je strah pogovora s starši, saj bo najverjetneje to za njih šok. Zavedam se, da me je bolezen pripeljala do tega, da imam močne krče po vsakem zaužitem obroku, drisko, suha usta, oguljene členke in boleče zobe ter dlesni. Za bolezen krivim sebe, saj nisem dovolj močna, da bi jo premagala. Bi mi prosim nekaj dali nasvetov za motivacijo na moji trnjevi poti? Po končani gimnaziji bi rada odšla študirati psihologijo, vendar me je strah, da mi bo ta bolezen zaradi svojega statusa, ki ga ima v družbi onemogočala. Ali je moj strah opravičen? Za vaš čas in spodbuden odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem.